Pogovor s konstruktorjem in izdelovalcem ultralahkih letal, ki je član vladnega strokovnega sveta za gospodarstvo, ki je predlagal uvedbo davka za produktivne ljudi brez otrok in ki pravi, da bomo morali Slovenci več delati ali pa se posloviti od 2. maja.

Sredi maja, ko sva s fotografom obiskala Boscarolovo podjetje na obrobju Ajdovščine, so delavci ravno končevali najzahtevnejše delo na raziskovalnem inštitutu, ki naj bi ga odprli jeseni. Dograjena stavba bo imela dve nadstropji in bo s cevmi, po katerih se bo pretakala voda, segala kakih sto metrov v globino ter z njo brez dodatnega dovajanja energije prek zapletenih in dopolnjujočih se sistemov ogrevala ali hladila stavbo. »Energija ne bo samo vedno dražja,« pravi Boscarol, »ampak je kmalu ne bo več.« Ob raziskovalnem inštitutu bo stala tudi največ­ja slovenska sončna elektrarna, ki jo bodo seveda izdelali sami. Pipistrel se od letalstva obrača k energetiki. Vam to kaj pove?

Enainpetdesetletni letalec in poslovnež je strokovni javnosti znan bodisi po svojih letalskih dosežkih bodisi po poslovnem življenju, laikom pa predvsem po ekscesih, ki jih je ob tem z nekonvencionalnim razmišljanjem in neposrednim jezikom povzročil. Sploh odkar je postal član vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, ima njegov glas tudi politično in s tem medijsko težo. Že pred časom je zagrozil ljudem brez otrok z dodatnim davkom, zagovarjal je gradnjo največje piramide na svetu, v kateri bo letalski muzej in za katero pravi, da jo bodo zagotovo zgradili.

Potem je, nezadovoljen s počasnim in previdnim uvajanjem sprememb, predlagal ministru Bajuku, naj odstopi, pred kratkim pa so njegovo razmišljanje o prostih 2. januarju in 2. maju kot evropski in svetovni posebnosti, o katere smotrnosti bi veljalo razmisliti, slovenski proletarci in njihovi zastopniki razumeli kot začetek konca sveta. Seveda je moral na Trenja, kjer so obravnavali to temo.

Playboy: Kakšna so se vam kaj zdela Trenja?

Boscarol: Trenja so tipična oddaja, ki je narejena tako, da poslušalcem dviguje tlak. Ni ravno moj stil bojevati se za besedo, tako da je po taki oddaji več možnosti za argumentirano izmenjavo mnenj. Vsekakor drži, da ima gospod Slak koncept oddaje zelo dobro izdelan, tako da se konfrontirajo različno misleče strani. V tem primeru smo bili to delodajalci in delojemalci. Delodajalci gledamo na stvar zelo ekonomsko, poslovno, sindikati, ki predstavljajo delavce, pa seveda povsem nasprotno. Sam seveda vem, da je pot nekje vmes.

Če je že v Slovenji v tem trenutku klima taka, da imajo sindikati bistveno boljši dostop do medijev, potem moramo tisti predstavniki gospodarstva, ki imamo dostop do njih in nismo ranljivi, ker ne delamo za slovenski trg, in ki nismo politično opredeljeni, v interesu celotnega gospodarstva povedati nekatere stvari, izraziti kakšno nepriljubljeno stališče. Že zato, da se sliši tudi glas gospodarstva, sicer bodo stvari šle v eno samo smer. Vem, da sedanjega socialnega statusa v Sloveniji ne želi nihče izgubiti, nobenega praznika recimo, tudi jaz ne, vendar pa moramo vedeti, da je treba tisti dan, ko je praznik, nekako nadomestiti.

Playboy: Ali bi se vam ta dva dneva tako zelo poznala?

Boscarol: Glejte, jaz sem za strateški svet napravil analizo, kaj to pomeni na makronivoju z vidika Slovenije. En ali dva dneva se zelo poznata, dva dneva pri 200 dneh pomenita en odstotek. Če mi, na primer, napravimo v 200 dneh 50 letal, to pomeni, da smo v dveh dneh, ko ne delamo, izgubili pol letala. Če ne drugega, se to lahko pozna pri dodani vrednosti. To se denimo pri 14. plači, ki jo damo delavcem za uspeš­no delo, pozna morda za kakšnih 20 ali 30 odstotkov. Torej je pomembno, koliko časa delamo, tudi za naše delavce.

Playboy: Prebral sem, da ste med drugim napravili tudi šolo retorike. Ali pomaga?

Boscarol: Ja, sem jo, človek se pač izobražuje vse življenje. Če se človek sooča z novimi izzivi, se mora dati primerno poučiti. Tako je tudi, ko zamenjaš službo. Ker sem se zavestno začel pojavljati v javnosti, se mi je zdelo smotrno poučiti o napakah, ki jih delam pri nastopanju, o tem, kako se boriš za besedo, kje uporabljam mašila, kako se moram obleči, ko nastopam pred kamero, da se na primer ne pojavim pred njo v obleki z drobnimi karo vzorci, da gledalcu pred očmi vse migota.

To so stvari, ki jih človek preprosto mora vedeti, ko se izpostavi. Ko se daš na ogled, nisi več sam svoj gospodar, nekako gledalcu ali poslušalcu vsiljuješ svojo podobo. Gledalec in poslušalec imata pravico, da dobita pred oči oziroma v ušesa nekaj sprejemljivega, znosnega, na nivoju. Treba se je torej postaviti v vlogo človeka, ki te sprejema. Take stvari ti da šola retorike.

Playboy: Sedanja vlada je začela mandat zelo ambiciozno, napovedala je številne reforme. Se vam zdi, da drži besedo?

Boscarol: Snovalci reform so zastavili stvari radikalno. V reformo pač gremo lahko radikalno ali pa postopoma, pomemben je le končni rezultat. Drugi pristop prinaša rezultate nekoliko počasneje in ponuja možnosti korekcije znotraj procesa, radikalni pa prinaša hitrejše rezultate, a dejstvo je, da prinaša tudi večje tveganje. Če recimo vprašate mene, mi je danes vseeno, ali je inženir, ki sem ga zaposlil pred 15 leti, študij končal v štirih ali sedmih letih, pomembno je, da se je pri delu izkazal. Prav tako je pri reformah pomembno, kako se obnesejo dolgoročno; čez nekaj časa ne vemo več, kako so bile implementirane, zelo dobro pa vemo, ali so bile dobre ali slabe. Zlasti ukrepov, pri katerih rezultata ni mogoče prav zanesljivo predvideti, se je verjetno pametneje lotiti gradualistično.

Na primer uvedbe enotne davčne stopnje. Sam sem bil njen veliki pristaš, ker sem videl možnosti, da bi se jo dalo elegantno vpeljati. Vendar pod pogojem, da bi bil vsi mehanizmi za to. Ker pa bi z njo zarezali v določene probleme, se je pri nas ne bi dalo izpeljati na vseh področjih, pač pa le na nekaterih. Tako bi dobili neželene rezultate, zašli bi v težave, tako da je sprejeta rešitev kompromis med tistim, kar je bilo mogoče uresničiti, in tistim, kar želimo. Če se vrnemo k vladi in njenim načrtom: namen je bil prav gotovo dober, a zavor je bilo preveč. Zamudila je tisti začetni halo efekt. Mislim namreč, da so ljudje volili ne le desnico, ampak tudi spremembe, zlasti v gospodarstvu, ki je izpostavljeno konkurenci, trgu.

Sam menim, da imamo v Sloveniji dve vzporedni vladi, uradno in sindikalno. Zame je gospod Semolič prav gotovo ves čas premier v senci. On ima v rokah mehanizme, ki jih vlada nima. Kadarkoli lahko spravi pol Slovenije na ceste, pred parlament, kar pa so ukrepi, ki si jih ne želi nobena normalna vlada. Moje mnenje je – morda se motim, a tako mislim –, da ti ljudje ne vidijo prave poti v prihodnost, ne vidijo, da ni pomembno bojevati se za na papir napisane pravice delavcev, saj so te pravice povsem nesmiselne, če podjetje propade, ugasne. V tem primeru ni ne plače ne regresa za dopuste, ničesar.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 1.

• 19. februar. 2008, 23:12 | naia:

  Ali ste imeli delavnico tudi v Občini
  Ilirska Bistrica?Ali ste morali zaradi sestavljanja helikopterja rušiti kakšen zid?Ali ste ...to pa ste prav gotovo-srečni!Lpnaia