Pogovor z gospodom Playboyem, ki je minulo jesen izdal bogato ilustrirano biografijo. Zase pravi, da je najsrečnejši človek na svetu in kot svoje življenjsko vodilo navaja misel: Življenje je čudež in treba ga je častiti.

Čeprav je že pošteno zakorakal v deveto desetletje, Hugh Marston Hefner, rojen 9. aprila 1926 v Chicagu, nič manj ne privlači pozornosti medijev, ne sproža nič manj nasprotujočih si mnenj, ugibanj, kot jih je na vrhu svoje življenjske in delovne energije. Koga pa ne zanima, ali je s svojimi tremi blondinkami res konzumiral zvezo, zasnovano na načelih svobodne ljubezni, ali pa je šlo – glede na njegova leta – le za oglaševalski trik?

So Holly, Kendra in Bridget zaigrale napade ljubosumja, ker je to zahteval sinopsis resničnostne televizije, ali so bile pri tem iskrene? Ali je Playboyevo kraljestvo po njihovem odhodu naprodaj ali ga kupuje vesoljski tajkun Richard Branson oziroma drugi zainteresirani in tako dalje in tako naprej?

Hugh Hefner, eden najuspešnejših urednikov, odkar obstaja novinarstvo, je živa in živahna priča svojega časa, ki se lahko pohvali, da je s svojo revijo pomagal spremeniti svet. Res je, da seksualne revolucije ni sprožil sam, je pa bil njen najglasnejši zagovornik in ob tem je naredil vse, kar je mogel, za promocijo človekovih osebnih, seksualnih, denarnih in političnih svoboščin. In če prodate milijone izvodov vsak mesec, ta 'kar je mogel' ni zanemarljiv!

Vsi poznajo starega gospoda v svileni pižami: gospoda Playboya, srečnega in zadovoljnega tipa, s katerim bi rade volje zamenjal vsak moški. Kdo od nas pa se ne bi rad kdaj okopal pod slapom v lastni votlini, obkrožen z golimi nasmejanimi lepoticami in se potem, lepo urejen in tovrstno potešen, na prav tako spedenani travici pred svojim dvorcem družil s hollywoodsko elito, s športnimi in glasbenimi zvezdami?

No, danes – v časih izmišljenih 'selebritijev' in 'selebritijk' – lahko zaradi takšne scenografije hitro pozabimo na revolucionarne spremembe, ki jih je Hefner povzročil v novinarstvu, in na dejstvo, kakšen odmev so imele v pop kulturi. Hef, kot mu prijateljsko pravi ves svet, še ni odšel v pokoj: medtem ko se na Daljnem vzhodu rojevajo nove Playboyeve izdaje – Kitajska še ni padla, bo pa zagotovo, mogoče že leta 2011, v letu zajca – je nemška založniška družba Taschen objavila vseobsegajočo avtobiografijo v šestih knjigah, ki govori o otroštvu, šolanju, risanju in stripih, služenju vojske in osnovanju Playboya ter njegovih prvih 25 letih, vse to z mnogimi nikoli objavljenimi in ekskluzivnimi fotografijami.

Kaj bo sledilo? Hef je iz žilavega gnezda: svojo mati je pokopal pred 12 leti, staro skoraj 103 leta ... Kakorkoli, ni nas treba biti preveč strah, saj sinova Marston in Cooper, oba študenta, kažeta veliko zanimanje za nadaljevanje očetovega življenjskega projekta. V Hefovo biografijo je prvi pokukal naš sodelavec Steve Pound, avtor tega intervjuja.

PB: Povejte nam kaj o avtobiografiji, s katero ste se ukvarjali zadnje mesece.

HH: Omejena naklada moje velike ilustrirane avtobiografije je izšla v šestih knjigah, natisnili so 1500 izvodov, stane pa 1000 evrov.

PB: Pred kratkim sem jo začel prebirati in presenetilo me je, ko sem videl, da vsebuje avtentično gradivo, ki ste ga morali zbirati vse od otroštva ...

HH: Ta del me najbolj zanima, ker ga ljudje ne poznajo, najbližji mi je. Ilustrirano avtobiografijo sem začel sestavljati že v srednji šoli in razvila se je v svojstveno spominsko knjigo, katere urejanje sem nadaljeval do danes. Nabralo se mi je več kot 2000 zvezkov, in ko smo sestavljali avtobiografijo, smo imeli na voljo vse to gradivo, ob tem pa tudi vse druge zgodnje reči, ki sem jih prav tako zbiral – stripe, zgodbe in revijo Shudder. Fragmente, delčke ... To zgodnje gradivo me res fascinira.

PB: Vem, da ste govorili o tem in da ste se že prej pisali avtobiografijo, ampak zdi se mi, da ste se s to izdajo najbolj približali cilju, ne glede na to, da pravzaprav ne vsebuje veliko besedila. Gre za kar popolno avtobiografijo, predvsem zaradi slikovnega, fotografskega in drugega likovnega gradiva, ki ga vsebuje.

HH: Da in ne. Z drugimi besedami, prav zato, ker ne vsebuje veliko besedila, je vse v njej povezano s poslom. Vse je povezano z revijo. Zato ne gre za avtobiografijo v egoističnem pomenu besede. Če se hočeš približati pravi, realni avtobiografiji, moraš imeti dostop do različnih virov informacij. Posebej ta zgodnji del spominov, ki sem jih urejal sam, govori o osebnih spominih in o stvareh, ki so pripeljale do nastanka revije. Opazite lahko zaporedje dogodkov, njihovo evolucijo in majhne korake, ki so postajali veliki. Ko sem osnoval Playboy, sem bil brez denarja in brez uredniških izkušenj. Imel pa sem nekaj drugih izkušenj.

Delal sem na oddelku za promocije revije Esquire in še za nekaj drugih revij, nikoli dotlej pa nisem urejal svoje revije. Čeprav sem nekako vadil za Playboy že vse od otroštva. Svoj prvi časopis sem naredil, ko sem bil star devet let: v sedmem razredu sem naredil šolski časopis, ki je zdržal nekaj desetletij. V najstniških letih pa sem izdeloval najstniški časopis za našo sosesko, ki sem ga imenoval Shudder (Groza, op. p.), in ustanovil klub z istim imenom, ker sem imel rad grozljivke, kriminalke, H. G. Wellsa, Poeja ipd.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 3.

• 9. januar. 2010, 11:01 | Spletne strani :

  Legenda!

• 30. januar. 2010, 16:03 | Rok-Roky Matjačič:

  STARI JE LEGENDA

• 24. februar. 2010, 11:08 | She :

  Eh tega tipa mam že polno glavo.. pomoje sem mu podzavestno fouš :D