Playboy Slovenija Vse kar moške zabava!

Vratar, za katerega se bojujejo velikani svetovnega nogometa, je svojo pot začel na peščenem igrišču Slovana. Takrat sta mu bila športna vzornika Peter Schmeichel in Angelo Peruzzi, vratarja s karakterjem. Pri igranju playstationa si izbere ekipo Manchestra ali Barcelone.

Ženski nogomet se mu zdi v redu, vendar ga ne spremlja. Pravi, da je grešiti normalno, boljši pač grešijo manjkrat. O poškodbah, kakršno je doživel Petr Čech, ne razmišlja in pred tekmo nima ritualov. Za nasprotnika na svetovnem prvenstvu bi si želel domačine, da bi lahko igral na otvoritveni tekmi.

PB: Kaj je bilo po vaši oceni ključno za uspeh reprezentance?

SH: Miselnost. Ogromno je v miselnosti. Slovenci enostavno nismo dovolj samozavestni. Na tem področju smo reprezentanti naredili največji preskok. Večkrat smo se pogovarjati o tem, da raje delajmo napake zaradi samozavesti kot iz strahu. Bolje je namreč, da se napaka zgodi zato, ker si upaš, imaš jajca, kot zato, ker se bojiš.

Le tako se lahko učiš iz napak. Bistveni premik v samozavesti pa se je zgodil na tekmi proti Angležem. Videli smo namreč, da lahko igramo, da lahko sestavimo nekaj dobrih akcij. Dobro smo stali na igrišču in ni nas bilo strah. Če nekaj znaš, tega ne smeš skrivati v garaži, temveč moraš to pokazati. Po tekmi z Anglijo, čeprav smo jo izgubili, je bil napredek viden.

Ekipni duh je samo še rasel. K temu je veliko prispeval tudi trenerski štab s selektorjem na čelu, ki je znal ustvariti prave razmere za razvoj ekipnega duha. In kar je najpomembneje, ni ga omejeval.

PB: Od kod vsa ta samozavest? Verjetno ne samo zaradi tekme proti Angležem?

SH: Ne, ta je bila samo sprožilec. V reprezentanci smo res klapa. Pomembno je tudi to, da si med seboj vse povemo. In da je kritika, naj bo dobra ali slaba, vedno pravilno razumljena. S fanti se pogosto pogovarjamo o tem, kaj je treba še spremeniti. Tudi na igrišču, med treningom, se sami veliko popravljamo in dogovarjamo, kako bolje odigrati v določenih situacijah. In to je največji dosežek, da smo sami, na podlagi lastnih napak, prišli do določenih zaključkov.

In tudi že v garderobi se vidi, kako igralci reagirajo na tekmo oziroma kakšno je vzdušje, ali se igralci bojijo ali so pozitivno napaljeni. In pri nas je prevladovala ta napaljenost. Po tekmi s Češko smo bili na primer jezni, ker smo vedeli, da so bili Čehi premagljivi in da smo izgubili, ker smo imeli do njih preveliko spoštovanje.

PB: Liderji v garderobi naj bi bili Novakovič, Koren in vi.

SH: To liderstvo je treba jemati v zelo omiljenem, mehkem smislu. V vsaki ekipi mora biti nekdo, ki ima zadnjo besedo oziroma se ga posluša. Ko sem prišel z dvajsetimi leti v Udine, sem začel bolje spoznavati zakonitosti garderobnega nogometa. Šele takrat sem spoznal, kaj pomeni vodja in kaj lahko kdo govori.

V klubu sta bila takrat dva, mogoče trije, ki smo jih vsi poslušali. In tako mora biti. In tudi trije igralci, ki so neformalni vodje, niso dovolj, če preostali fantje niso pravi in če ne živijo za reprezentanco.

PB: Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi slovenski nogomet postal konkurenčnejši in bi na tribune privabil več kot peščico navijačev?

SH: Infrastrukturo v širšem smislu. Mislim predvsem na razmere za trening pri otrocih, kakšna oprema jim je na voljo in kdo jih trenira. Ne nazadnje pa so pomembni tudi sami stadioni. Moja generacija je na Slovanu trenirala na pesku, imeli pa smo pet pravih žog. To je bilo to. Navkljub temu nas je kar nekaj izplavalo na površje. Poleg tega pa primanjkuje tudi sistematičnega dela. Če na primer članska ekipa igra neki sistem, bi ga morali igrati tudi kadeti in mladinci, da se bodo lahko nekoč laže priključili članski ekipi.

V Sloveniji klubi lahko obstajajo in igrajo v prvi ligi le, če imajo domače igralce, ker si dobrih tujcev ne morejo privoščiti. Tako bi vsaj moralo biti. Slovenska liga bi posledično morala temeljiti na mladih igralcih. Jasno, da mora biti v ekipi poleg mladih tudi nekaj starejših, ki na mlajše prenašajo znanje in izkušnje, vendar jih ne sme biti preveč. Slovenska liga je za mladega igralca odlična, saj dobi svojo minutažo in se naigra. Ko pa postane dober, mora v tujino. To je naravna pot.

Veliko fantov gre v tujino premladih in se nato že čez sezono ali dve vrnejo. Žalostno je, da tako izgubijo dragoceni čas zorenja. Iz lastne izkušnje pa lahko povem, da je težava vratarjev v Sloveniji ta,
da klubi nimajo trenerja za vratarje v vseh selekcijah. Na takšen način pa ni mogoče razviti vrhunskih igralcev. Sam sem imel ogromno srečo, da so me v roke dobili trenerji, kot so Obrez, Zaviršek in predvsem Filipovski.

PB: Bi morali kvalifikacijsko tekmo med Francijo in Irsko ponoviti? Bi morali na gole namestiti kamere?

SH: Ne, absolutno ne. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Sodnik tega ni videl in tekma je končana. Po mojem bi Henry priznal igranje z roko, če bi ga sodnik vprašal. Vendar ga ni. Vprašati se je tudi treba, koliko igralcev bi v takšni situaciji samih priznalo igranje z roko. Za to imamo sodnike. Škoda za Irsko, vendar to je šport.

Sam sem tudi proti kameram na golu. S tem bi nogomet izgubil čar. Čar v smislu nepredvidljivosti. Res je, da končne odločitve včasih niso fer, vendar tudi te nogometu dajejo dodaten draž. Če pa že govoriva o ferpleju, je treba povedati, da je bil delegirani žreb čista packarija. To je Fifa naknadno uvedla zaradi velikih reprezentanc. Je pa Fifa zadnji dan novembra objavila možnost uvedbe dodatnega sodnika in tehnologije.

Komentarji