Naš tokratni sogovornik je politik (letos kar nekam zelo pogosta sorta ljudi v teh intervjujih), 'polnokrvni politik', bi rekel njegov prijatelj Slavoj Žižek, ki je pogosta tarča forumskih izlivov negativnih čustev desnega dela slovenskega občestva, po številu takoj za Kučanom.

Upoštevajo ga tudi v to smer obrnjena glasila, kot je recimo Demokracija, ki na naslovnici zadnje številke (pred oddajo Playboya v tiskarno) s solidno fotomontažo, na kateri pod Stalinovo sliko v prijateljskem trepljanju pozirata Žižek in Golobič, opozarja na to, da nam naveza grozi z ... ne vem točno čim. (Iz članka se težko razbere kaj drugega kot to, da sta si z Žižkom na ti, on je pa marksist-leninist.) Zdi se, kot da gre Golobič tako oblasti kot njenim podpornikom kljub drugemu mestu Zaresa na lestvici opozicijskih strank najbolj na živce.

Mogoče zato, ker bolj kot kdorkoli drug pooseblja 12-letno vladavino Janeza Drnovška, ki ga je prav on pripeljal v LDS; mogoče zato, ker se je kot zelo izkušen politik s pravočasnim skokom v gospodarstvo edini izognil porazu leta 2004; mogoče zato, ker se kot dober retorik zna ubraniti udarcev pod pasom različnih TV-grimsov; mogoče pa preprosto zato, ker po odhodu dolgoletnega šefa in po Kučanovi upokojitvi nekoga pač 'moraš imeti rad', če so te dolgo držali v kleti ...

Rodil se je v Novem mestu (je letnik Dražena Petrovića, recimo, proti kateremu je kot zagret košarkar celo zaigral), se po vojski vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto in jo po skoraj desetih letih končal z diplomo o filozofu, ki je obupal nad invalidnostjo jezika kot izraznega sredstva in obmolknil. Medtem se je zaposlil na ZSMS, jo preobrazil v LDS in postal njen generalni sekretar. Leta 2003 se je umak­nil iz politike v zasavsko podjetje Ultra in tam zdržal štiri leta, dokler se ni na začetku leta 2007 polnokrvno reaktiviral kot predsednik najprej društva, potem pa stranke Zares – nova politika.

Pogovor sva začela z generalnim sekretarjem vlade, Božom Predaličem, z enim tistih junakov našega časa, nedvomno zelo sposobnim človekom, ki je imel kljub obilici svojega osnovnega dela ob predsedovanju Slovenije Evropski uniji dovolj energije za nadziranje Istrabenza. Multipraktik. Tisti dan je bila v časopisju pač to glavna novica.

Playboy: Božo Predalič, generalni sekretar vlade, je odstopil z mesta člana nadzornega sveta Istrabenza. Kako naj si to razlagamo?

Golobič: Da nekdo zvoni po toči. Zdi se čuden manever sprenevedanja. Člani nadzornih svetov se ne morejo tako izogniti odgovornosti za stvari, ki so se zgodile. Pravzaprav je nekako ravno s tem odstopom priznal odgovornost za svoje početje v nadzornem svetu, na kar sva pred kratkim na novinarski konferenci opozorila z vodjo poslanske skupine Zares Matejem Lahovnikom. V Evropi verjetno ni države, v kateri bi generalni sekretar vlade sedel v nadzornih svetih velikih gospodarskih družb, kaj šele, da bi se v takih gospodarskih družbah dogajali prevzemi in veleprivatizacija na način, da velik lastnik – v tem primeru je to država – ne bi nič vedel.

Playboy: Omenili ste odgovornost. Člani nadzornih svetov odgovarjajo tudi z osebnim premoženjem, ampak jaz se ne spom­nim, da bi se komu v tej državi že zgodilo kaj takšnega.

Golobič: Po mojih podatkih pravih postopkov lastniki niso nikoli sprožili, imajo pa po drugi strani v mnogih podjetjih člani nadzornih svetov izposlovano – sam sicer nisem bil nikoli član nobenega nadzornega sveta, zato teh podatkov iz prve roke nimam – zavarovalno polico za primer tovrstne odgovornosti. Bojim se, da gre v tem primeru za kaj podobnega. Nenavadno je, da podjetja zavarujejo svoje nadzornike. Tako se seveda zmanjša učinek zagrožene sankcije oziroma jo zaobidejo. Kakorkoli, tu gre za politično odgovornost vlade, tukaj gre za odgovornost predsednika vlade. V tem primeru namreč ne gre za kogarkoli, gre za njegovega človeka v najbolj elementarnem pomenu besede, someščana iz Grosupljega, zvestega strankinega vojaka in generalnega sekretarja njegove vlade.

Playboy: Pred kratkim ste na neki tiskovni konferenci omenili znano Churchillovo misel o ustanavljanju preiskovalnih komisij. Podobno vprašanje kot prej: ali je v Sloveniji kakšna preiskovalna komisija že kaj dorekla?

Golobič: Redko. Načeloma mora preiskovalna komisija v istem mandatu, kot je bila imenovana, zaključiti svoje delo. V tem smislu je nekaj komisij prišlo do konca svojega dela, nekaj pa tik pred konec, ko bi moral parlament samo še sprejeti poročilo, pa se to ni zgodilo. Pika na i pogosto ni bila postavljena. Po volitvah pogosto za to niti ni pravega motiva. Prejšnja opozicija je na primer kot nova pozicija zainteresirana za svoje nove projekte, ne obnaša se več kot opozicija, prejšnja pozicija seveda tudi nima motiva, da bi se ukvarjala z lastnimi nečednostmi.

Ta Churchillov znameniti stavek, da če želiš stvari pomesti pod preprogo, ustanovi preiskovalno komisijo, je bil res prignan do vsem očitnega absurda v tem mandatu s preiskovalno komisijo o prodaji državnega premoženja. To zlasti velja za t. i. mati vseh zlorab, kot se pogosto reče kupčiji, sklenjeni avgusta 2005 pri predsedniku vlade z državnim deležem v Mercatorju in lastniškim vplivom Pivovarne Laško v časopisu Delo.

Namreč, tedanjo državno sekretarko na ministrstvu za gospodarstvo, Starino Kosem, ki se je kasneje hrupno razšla s predsednikom vlade, v času te sporne mahinacije pa je bila njegova tesna zaupnica in eksekutor, brezobzirna, brutalna izvajalka politike podrejanja gospodarstva, nastavljanja lojalnih in odstavljanja mnogih kompetentnih direktorjev, mešetarjenja z deleži itn. itn., je omenjena preiskovalna komisija sicer zaslišala, ampak še v času idilične kolaboracije s SDS, zaradi česar seveda ni takrat nič povedala.

Potem ko so se pa razšli in je prišlo do razdora med njo in predsednikom vlade Janšo ter do velike uprizoritve bitke med politiko, ki je proizvedla neko gospodarsko velesilo, in to samo gospodarsko družbo, ki si je drznila zoperstaviti svojim poprejšnjim političnim botrom, pa je preiskovalna komisija seveda ni več poklicala na zaslišanje. Z izgovorom, da najbrž nima povedati nič novega. To je absurdno in v posmeh zdravi pameti. Tu niti ne gre za poskus prikrivanja ali izmikanja, kot se je to dogajalo v kakšnih prejšnjih primerih, ampak za direktno norčevanje iz javnosti in smisla preiskovalnih komisij. Te so vendar ustanovljene zato, da bi temeljito zaslišale vse vpletene in seznanile javnost z dejstvi.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 2.

• 10. junij. 2009, 11:46 | zasavc:

  Če bi vedel kok so ti kurci pokradl dnarja iz sredstev zapiranja rudnika bi jih morali takoj usmrtiti

• 2. avgust. 2009, 9:58 | Darko:

  mene samo zanima kdaj je bil narejen ta intervju. zgleda, da pred volitvami l. 2008...