PB: Slavoj Žižek je zanj dejal nekako takole: da je bil fašistični arhitekt, recikliran v modernista.

BP: Žižka zelo spoštujem. On je eden redkih Slovencev, ki mu je uspelo oditi v svet, tam vzpostaviti svojo blagovno znamko. Ampak fašizem, to je izrekel tako hitro in plakativno. Ko človek poskuša purificirati, očistiti svet, ko je svet že tako prenapet, perverzen, prevroč ... potem gre v belo klasiko, v agoro. S klasiko očistite svet. To je hotel Plečnik. Ampak tu se klasika pri njem ustavi in ostane še vedno samo arhitektura. Tu pa tam nam njegova forma da slutiti vernakularni, ideološki eho. Pač pa iste forme pri nekaterih drugih, ki jih prevzamejo in zmanipulirajo – ne gre za neko etično čiš­čenje – postanejo ideološke forme, odsevajo nekaj hladnega in grozljivega, kot je bila Hitlerjeva arhitektura. Med Plečnikovim in Speerovim stebrom je ogromna razlika v duhu, avri in karizmi. Plečnikov steber se je ustavil, preden bi postal ideologija, je epifaničen. Gre za nianse, ki jih filozof ne zmore ujeti, ker rabi ali izrabi sliko in splet za udarec svojih tez.

PB: Eden vaših zanimivejših projektov je klet Brič, ki ste jo zgradili za zasebnega vinarja ...

BP: Zanimivo, ta stvar ima velik uspeh in je bila ravnokar izbrana med 70 najlepših kleti sveta. Tudi Japonci jo hodijo ogledovat. Ne vem, zakaj, zasnoval sem jo hitro, ni bila kak high-tech razklan nebotičnik. Ampak tema je bila tudi kritična. Propadanje kulture kamna. Pokrajina brez svojega zidu je kot narod brez lastnega jezika. Celoten Kras, celotna Dalmacija je bila zibelka kulture kamna. Industrializacija in informacija je to zelo popačila. Toda informacija ni izobrazba, ni kultura. Ta vsebuje memos, spomin. Informacija je le kratkoročno sporočilo. Danes nimate niti več delavcev, ki bi znali napraviti suhi zid ...

PB: Kaj pa je to suhi zid?

BP: Suhi zid [smeh] je zid, ki ga naredite s skladanjem kamna brez malte, brez ometa. Tudi v Ljubljani naletim večkrat na zid iz razbitih kamnov in vmes pet centimetrov ometa. To deluje kot cmoki v močniku. To ni več kamen, to so knedli. Kamen izgubi svojo težo. Suhi zid je zid iz samega kamna. Brič je v tem oziru polemičen projekt. Visoko nad Dragonjo, od koder se vidijo Benetke in Dolomiti, ni bilo cest, ničesar. Najeli smo 15 delavcev, najprej Makedoncev, kasneje Dalmatincev. Iz zem­lje so izkopavali kamnite monolite, jih klesali in zlagali v zid. Tam, kjer je bila odprtina med dvema kamnoma večja od širine palca, sem jih primoral, da so v fuge natlačili okruške. Tako smo dobili dolge, rahlo razgibane, reliefne teksture, zlite v arhaične elementarne oblike. Kamen je avtohton, domač. Iz Španije pa sem pripeljal lesene kompozite za preostale zid­ne površine.

Zakaj? Edino tam sem dobil produkt, ki se ne stara, z leti ne spreminja. Ne postaja kot prehitro usihajoča ženska, ki je šele potem spet lepa, ko je res stara. Zanimalo me je to: nekaj od zunaj in nekaj mojega. Slovenec gre po svetu, se poroči s Španko in dobi krasnega sina s črnimi lasmi in modrimi očmi. To me je tudi zanimalo, ta crash kultur, ne samo tista slovenska bit, slovenska dvojina in bla, bla, bla ... To je premalo. Rad moraš imeti svoje stvari, ampak moraš imeti tudi obseg, ljubezen do drugega. Svojo kulturo lahko najlaže razumeš, če razumeš druge kulture in jih tudi spoštuješ. Potem šele razumeš svojo. Če ne, si nacionalist, rasist.

PB: Vaša ljubezen je tudi urejanje trgov. V Ljubljani je konec osemdesetih potekala velika polemika, ali naj bi na Prešernovem trgu postavili fontano, kot jo je menda predvidel že Plečnik. Takrat so tam postavili maketo, ki pa so jo ljudje zavrnili. Kaj vi menite?

BP: Mislim, da je škoda, da na Prešernovem trgu ni fontane, zelo horizontalne fontane. Zdaj je to nekaj nedokončanega, en non finito. Zdaj imate v teksturi krog, imate zvezdo in tam v tej zvezdi bi moralo biti tako kot pri ženski. Veste, tukaj pa je zaprto, nič se ne zgodi. Coitus interruptus. Tam bi nekaj moralo stati. Imate cerkev, Prešernov spomenik, ki ni najboljši, ampak je pač tam, ljudje so se ga navadili, dve diagonalni ulici, ki s Tromostovjem tvorita ipsilon. Tam, kjer nastane centričnost, bi moralo nekaj biti. V sintaksi se reče temu klicaj, ne pa vejica. Če me vprašate, bi bil za to, da je na Prešernovem trgu fontana kot plitka čajna skodelica.

PB: Precej delate v Mariboru?

BP: Ja, delamo medicinski institut na obrežju Drave. Želeli bi delati Slomškov trg, ki je nedokončan. O natečaju, na katerem sem zmagal, krožijo popolnoma popačene medijske informacije, sekanje dreves itd. Ljudje ne vedo, kaj je mestna kakovost. So bolj flagelanti kot trezni razum­niki. V dobi turbokapitalizma se družba vedno bolj deli na čedalje bolj bogate in čedalje bolj revne. Srednji sloj izginja, srednji sloj, ki je bil glavni nosilec javnega prostora. Mesto ni razvilo defenzivnih strategij, da bi kljubovalo vdirajočemu požrešnemu kapitalu, ki razblini tradicionalno rast našega evropskega mesta. Mi ne smemo biti Atlanta. Vendar sem v tem oziru pesimističen optimist. Mesto samo se brani, manj ljudje v njem. Fizis je rezistenten. Bolj, kot si mislimo.

Komentarji