Mnogokrat razmišlja o tem, kje bo jedel. Možgane najraje poplakne s chiantijem. Čeprav kdaj olupi človeški obraz, si ne dovoli, da bi mu vloga zlezla pod kožo. Ko jagenjčki obmolknejo, je Sir še bolj sam in osamljen. Butlerjevski ostanki dneva se potopijo v Hannibalovo noč.

Kaj povezuje Tita Andronika, Pabla Picassa, Richarda Nixona, Adolfa Hitlerja, Charlesa Dickensa in notredamskega zvonarja? Moč, čast, slava, totalitarizmi, totalnosti, kontrolirana norost, zgodovina vojne, vojna zgodovine, genialnost, megalomanskost, maničnost? Kdo stoji na njihovi strani? Angel zla? Postarani butler, ki odšteva ostanke filmskega dneva, ali aristokratski serijski morilec, ki najbolj uživa ob pogledu na oljne slike renesančnih mojstrov? Kdo izmed njiju je bolj osamljen in kdo izmed njiju je bolj sam? Na točki ujemanja samote in osamljenosti se med butlerja in killerja vrine valižanski princ aristokratske tragičnosti nenavadnega okusa.

Za pridobitev naslova »sir« je moral shakespearjansko turobnost gledaliških odrov zamenjati za prostrane pokrajine hollywoodskega kraljestva, za oskarja pa v sebi poiskati najkrvoločnejšega serijskega morilca. Med deljenjem avtogramov se včasih spozabi in podpiše kot Hannibal Lecter. Takrat sede v avto. Temi ameriškega highwaya dovoli, da ga pogoltne.

Kot da bi pred samim sabo bežal zato, da bi med potovanjem na konec noči uzrl Tita Andronika, Pabla Picassa, Richarda Nixona, Adolfa Hitlerja, Charlesa Dickensa in notredamskega zvonarja. Če kdo izmed osebnosti, v katere se je potapljal med svojo igralsko kariero, skuša absorbirati preveč njegove energije, se umakne vase. V Hannibala. Ko jagenjčki obmolknejo, se v svojem dvojnem telesu pritaji in čaka. Usodno žensko. Clarice. Ljubezen.

Playboy: Bi Anthony Hopkins spil kavo s Hannibalom Lecterjem?

Hopkins: Ne jaz ne vi ne bi nikdar odšli na pijačo s Hannibalom iz filma Ko jagenjčki obmolknejo. Šele po vlogi Hannibala v istoimenskem filmu bi z njim morda odšel na kavo.

Playboy: Kakšna je razlika med obema Hannibaloma?

Hopkins: Hannibal je deset let starejši. Še bolj utrujen od življenja je, še bolj žalosten, osamljen. Svet mu nudi vedno manj presenečenj. Kakor da bi odvrgel masko. Današnji Lecter je občasno skorajda normalen, čeprav je v resnici klinično nor.

Playboy: Si sebe zmorete predstavljati kot morilca, podobnega Lecterju?

Hopkins: Ja, ja, zagotovo. Mislim, da smo vsi lahko morilci. Če nas v to prisilijo okoliščine, smo vsi sposobni ekstremnega nasilja in umorov. Zdi se mi, da gnev in nasilje prebivata v vseh ljudeh. Na srečo zmore velika večina med nami kontrolirati te nagone.

Playboy: V ključnem trenutku ob koncu filma se Hannibal pogovarja s Clarice o njuni bizarni zvezi. Čeprav jo Lecter privlači, Clarice ves čas odklanja kakršnokoli možnost zbliževanja.

Hopkins: Da. To je dober prizor in všeč mi je, da tudi na platnu drži vodo. Scena ima tudi globlji pomen; Hannibal je preklet, samega sebe je preklel. Ujet je v mrežo lastne psihoze, obsojen na to, da po svetu tava brez miru. Vendar pa v tem nevarnem položaju uživa. Ves čas ga preganjajo, on pa se ne more nikjer in nikdar zares ustaviti in odpočiti. Nikdar ne spi. Ves čas mora razmišljati, kako bo prehitel ljudi, ki ga lovijo. Prav zato je zanimiv. Kakor da bi bil nekakšen mistik. Preklet je zaradi tega, kar je.

Playboy: V filmu je nekaj povsem neobičajnih prizorov. Pri nekaterih bodo gledalci pokali od smeha, pri drugih občutili veliko neugodje.

Hopkins: Da. Film drsi v parodijo in ni za vsakogaršen okus. Vsemu navkljub je to le film in s tem, koga bo razjezil in koga ne, se ne bi smeli preveč obremenjevati. Tokrat je Lecter na trenutke precej zabaven in publika se bo, pa naj se sliši še tako čudno, zalotila med smejanjem, čeprav ve, da je to precej bolno.

Playboy: Kaj mislite o prizoru, v katerem si eden izmed likov dobesedno reže kose lastnega obraza in jih meče psu?

Hopkins: To je edini trenutek, ko sem se vprašal: »Zakaj sem sploh sprejel to vlogo?«

Playboy: Konec filma je eden izmed najbolj bizarnih in neobičajnih koncev v novejši zgodovini filma. O čem ste razmišljali, ko ste ga snemali?

Hopkins: Vse smo prebrodili s smehom. Ridleyju (Ridley Scott, režiser filma) sem rekel, da je film tako ekstremen, da bomo zagotovo nadaljevali s porniči! A čudne scene me niso nikoli zares skrbele, čeprav so bile nekatere izmed njih zares bolestne, perverzne ali amoralne. Ponavadi razmišljam o tem, kje bom jedel. Ne dovolim si, da bi mi vloga zlezla pod kožo.

Playboy: Vas skrbijo negativne kritike, ki spremljajo Hannibala?

Hopkins: Ne, niti toliko, kolikor je črnega pod nohtom. Po koncu snemanja nimam nad filmom nikakršne kontrole več. Sploh nisem pričakoval vse te medijske pozornosti in pričakovanj, čeprav se je Hannibal zares spremenil v velik dogodek. Tega ne dojemam kot nekaj resnega, vse, kar mi preostane, je, da uživam in upam na uspeh. Razmišljam o prihajajočih projektih. Ne morem razmišljati o zaslužku. To je razlika med gledališčem in filmom. Ko igraš v predstavi, te lahko kritiki sesekljajo na majhne koščke, a moraš vsak večer do konca sezone prihajati na sceno. Ko enkrat nehaš snemati, je vsega konec. To je mnogo lažje.

Playboy: Niste nikdar verjeli v analize in filozofiranje o igralstvu?

Hopkins: Vse to so prazne fraze. Igranje je zelo preprosta stvar. Dajo mi scenarij in povejo, kdaj naj se pojavim. Za to me, mimogrede, precej dobro plačajo. To je moj posel. Ni zares pomemben, to ni nevrokirurgija. Takšno mišljenje trenutno ni zares v modi, vendar mi tovrsten odnos do dela omogoča občutek svobode. Zaradi Hannibala sem danes izjemno iskan, a že jutri lahko spet izpadem iz igre in se poslovim od velikih vlog. Vendar se nočem niti v enem trenutku razburjati zaradi kariere. Lepo je, zabavno, ampak vse to je igra.

Komentarji