Slovenci se radi pohvalimo, da je naša dežela resda majhna, a zato prepolna uresničenih talentov, pa navajamo imena velikih mož, svetovno znanih. (Pa tudi kakšne ženske in živali, recimo slovitega jamskega močerada, človeške ribice, o kateri ima Roza seveda svoje mnenje.) Kaj naj rečem, za dva milijona ni slabo in res se skoraj redno uvrščamo na svetovna prvenstva v resnih športih, ampak ...

No, kar sem hotel reči, je pa tole: zdi se mi, da pes­nike pa imamo dobre, in je škoda, da je prav njih najteže pripraviti za izvoz. Priznam, da nisem vedel, da je Roza pesnik, dokler se nisem začel pripravljati na intervju. Saj sem bil večkrat na njegovih predstavah in užival in se smejal, ampak sem nekako vedno domneval, da zato, ker zna tako zelo originalno recitirati pa obenem izbuljiti svoje oči in da je najbrž to – in pa njegova srborita majhna postava, ki je v zgornjem delu odeta v črtaste Labodove srajce, spodaj v žametne hlače – krivo za uspeh. Pa ni. Oziroma seveda tudi, ampak če vzameš v roke denimo njegovo pesniško zbirko Izbrane rozine v akciji ('the best of') pa malo prebereš ... Jebenti, pa to je smešno, zabavno in spretno napisano. In globoko, čeprav se zdi, kot da avtor tega niti ni imel v mislih.

Medtem ko vi tečete v knjigarno po omenjeno pesniško zbirko, še nekaj živ­ljenjskih dejstev: Roza je letnik 1955, Ljub­ljančan, v jeziku tega mesta pa tudi ustvarja (v tem je isti kot Trubar). Študiral je slovenščino pa študij opustil in se leta 1978 posvetil uličnemu gledališču – najprej Pocestno gledališče Predrazpadom, potem je bil nekaj časa glavni pri Ani Monro in zdaj večinoma solo v svojem Rozinteatru. Kaj vse je napravil, si lahko ogledate na Wikipediji (tudi to, da je dobil več nagrad, med njimi tisto Prešernovega sklada), poleg tega je pred kratkim polemiziral z Markom Crnkovičem, ki se je v kolum­ni lotil nekega menda napačno izrečenega stavka našega predsednika Danila Türka, ki sicer stanuje v stanovanju pod Rozmanovimi. (To omenjam zato, da boste razumeli del pogovora, ki se nanaša na Rozovo pismo bralca v Delovi Sobotni prilogi, ki ga tudi toplo priporočam.) Pogovor sva opravila teden dni pred kulturnim praznikom.

PB: Pred nami je slovenski kulturni praz­nik. Je to za vas poseben dan?

ARR: Zelo odvisno. Pred leti je bil na ta dan pust. To se mi je zdela zelo dobra kombinacija, samo se ne maskiram več. Po navadi zadnja leta velikokrat nastopam v Konzorciju [osrednja knjigarna v Ljubljani], kjer organizirajo literarne nastope. Tudi letos bom, drugače pa nič poseb­nega. Sedmi februar je, kar se šol tiče, najbolj oblegan datum. Nekoč sem imel na ta dan štiri predstave za srednješolce, osmega pa počivam. Tudi Prešeren je 8. februarja začel s počitkom. [smeh]

PB: Letos dobijo Slovenci na račun kulture, če se malo znajdejo, dva prosta dneva. Si ju zaslužijo?

ARR: Ah, če bi tako gledali, potem si ­marsikdo ne zasluži niti 1. maja ali 27. ­aprila. Pa kdo si zasluži prosto na veliki šmaren? Tukaj pa je neka toleranca, ­solidarnost različnih.

PB: V zbirki Razmigajmo se v križu imate verz: Žal knjige nisem prebral. Ne vem, zakaj mi je nihče ni dal? Se pogosto zgodi, da ljudje pričakujejo, da jim ­boste svoje knjige kar podarili?

ARR: Niti ne. Sigurno je pri Slovencih tako, da je bila kultura ves čas subvencionirana, že zelo dolgo, in smo navajeni, da je poceni. V prejšnji državi, v socializmu, je bilo sploh tako, medtem ko vodovodarji pa že takrat niso bili. Že v socializmu so bili na normalnih cenah. Ampak že od prej, že vse odkar laufa ta slovenski nacionalni projekt, se pravi od druge polovice 19. stoletja, je bila kultura zmeraj bolj vzdrževa­na in so se ljudje razvadili. Subvencije na vstopnice so še zdaj pri nekaterih predstavah ogromne, druge kulture so pa na trgu in tiste imajo pač višje cene, a zelo pogosto kljub višjim cenam ne preživijo.

PB: Vi ste na trgu?

ARR: Ne, jaz sem kombinacija. V marsičem sem subvencioniran. Kadar nastopam za abonmaje, sem, predpostavljam, na trgu, če tista občina ne subvencionira abonmaja. Težko veš. Marsikdo, ki hoče biti na trgu – tudi take poznam – in odločno odklanja subvencije, se hitro zaplete vanje. Nikoli ne veš, ali mogoče tvoj naročnik ne prejema subvencije. Načeloma sem na trgu, dobivam pa tudi subvencije.

PB: Na predvečer kulturnega praznika je tudi velika proslava. Se jih udeležujete?

ARR: Lani sem bil prvič, ker sem dobil nagrado Prešernovega sklada, letos bom pa tudi šel, ker imam čas. Lani sem zaradi nagrade celo moral prestaviti abonmajsko predstavo. Dostikrat tako nisem mogel, ker sem delal, pa tudi nobenega pravega veselja nisem imel do tega. Letos sem si pa rekel, da grem, čisto zaradi družabnosti.

PB: Če ste bili lani prvič, in še to kot nagrajenec, potem ne morete vedeti, kako blizu predsednika se vam je uspelo prebiti? Menda je sedežni red postav­ljen zelo hierarhično.

ARR: Prejšnja leta se mi je zdelo malo za malo tudi to, ker sem dobival vabila za neke balkone. Sigurno me je že to malo odbilo. Kako blizu predsednika bom letos, ne vem, lani sem bil pa v isti vrsti. Ampak itak ga imam pod seboj. Z oddaljenostmi od predsednika nimam težav.

Komentarji