Pogovor s kostumografom kakih 150 gledaliških predstav v zadnjih dobrih desetih letih, filmov, televizijskih oddaj, izdelovalcem skulptur iz blaga, plastike in kovine (pa tudi soli), modnim oprem­ljevalcem Helene Blagne in drugih zvezd slovenske in hrvaške estrade, pogrebnikov na Žalah in baletnikov, akrobatov ter igralcev kanadskega gledališkega spektakla Cirque du Soleil.

Z definicijo tega, kar počne naš tokratni sogovornik, so imeli težave že mnogo bolj izobraženi ljudje, kot sem jaz, ki sem za ta uvodni stavek potreboval kakih 15 minut tuhtanja in nato sklenil namočiti Jureta Mikuža, ki spremno besedo k Hraniteljevi monografiji Kostumografija vpelje z razmišljanjem, kako je 20. stoletje v času modernizma in nato postmodernizma, posebno v strukturalizmu, reizmu in semiotiki, razvilo diskurz o predmetu in predmetnosti do takih odtenkov, da je zadel ob svoj tavtološki lok in razkril objektnost objektov, nakar poljudneje sklene, da lahko Hraniteljeve stvaritve najustrezneje označimo za oblačila kot umetnine.

Toda ker (mimogrede, monografija je čudovita) je treba živeti, se pri tem zabavati in ne jemati preveč resno, se Hraniteljeva ustvarjalnost ne konča z razstavljenimi krinolinami in oblačenjem gledaliških predstav in filmov, ampak z oblikovanjem javne podobe Josipe Lisac, Helene Blagne, zadnjega nastopa plesnega para Škufca-Venturini, nastopajočih v Na zdravje, oblačenjem zaposlenih v ljubljanskem hotelu Union in na pokopališču Žale, baletk v evrovizijskem videospotu Omarja Naberja, s papagajsko preobrazbo skupine Terrafolk na koncertu z ljubljanskimi simfoniki, z oblačenjem Barbike na arhitekturnem bienalu v Ljubljani in neke druge lutke, Zoje (po njegovi mački), za Unicefovo dobrodelno dražbo, poročnih oblek ... In ko vse to postane rutina, si izmisli kaj, kar nima zveze z ničemer in je težko poimenovati.

Alan Hranitelj je rojen Zagrebčan, ki je s šestnajstimi zavil v Ljubljano in v njej zdržal dobrih 20 let, minus tisto leto, ko je delal v Milanu kot modni oblikovalec. Bilo je dovolj, da je spoznal, da ga konfekcija, tekoči trak in delovni čas ne veselijo, se vrnil v teater in k svojim skulpturam iz blaga ter omenjeni klienteli.

Leta 1995, po eni od razstav, je poslal katalog na naslove različnih institucij, med drugim tudi kanadski gledališko-akrobatski skupini Cirque du Soleil, ki je pred kakimi 20 leti začela podobno kot naša Ana Monroe, a medtem zrasla do spektakelskih razsež­nosti, ki lepo ustrezajo Hraniteljevi vehemenci.

Katalog se je nekje založil, in ko so ga vendarle odkrili, so našega sogovornika poklicali in zaposlili pri izdelavi nove predstave, prvega dela trilogije, ki bo premiero doživela v Macau leta 2009. Tam prav zanjo gradijo dvorano, iz katere se, preglomazna za potovanja, ne bo premaknila.

Pogovarjala sva se v Unionovi kavarni, njegovi bazi, kot sam pravi. Natakar, ki naju je postregel – njemu čaj in tortico (kave ne pije, je pa nor na sladkarije) – je bil oblečen tako kot vsak ljubljanski natakar, pa me je zanimalo, ali se ni mogoče našega sogovornika, ki si je po dolgoletnem črno-belem obdobju privoščil barve, lotila ustvarjalna kriza.

Playboy: So to vaša oblačila?

Hranitelj: Ne, ne. Šele začeli smo. Mislim, da bodo enkrat septembra vsi oblečeni. Moderna secesija, vse bo zelo enostavno.

Playboy: Kaj to pomeni?

Hranitelj: Moški bodo v frakih, receptorke bodo skoraj dobesedno v večernih oblekah, nosile bodo pelerince in take stvari.

Playboy: Pa bodo to znali nositi?

Hranitelj: Bodo, bodo ... Direktor se je spom­nil tega, ker sem jih ob stoletnici Uniona, katere praznovanje je trajalo teden dni, uredil v približek tega, kar naj bi zdaj nastalo. Odzivi so bili blazno dobri. Že takrat je zelo dobro funkcioniralo.

Playboy: Po drugi strani pa naj bi oblačili uslužbence Žal. Kaj pa lahko storite za njih?

Hranitelj: To sem že začel. Najprej bomo oblačila za delavce, ki delajo na grobovih, vsaj približno dali v eno barvo, pa v dober material, pa v kroj – gre za goreteks. Ampak to je športno, kot pri naših specialcih, dodali smo le kak detajl. Drugo so pa ti, ki so zelo vidni, ti so pa v frakih, s polcilindri ... Mislim, da bi moralo biti povsod tako. Slavnostno, enostavno ... Ni konfekcija.

Playboy: Omenili ste barvo. Ali obstaja še kakšna barva za grobove poleg črne?

Hranitelj: Viola. Viola, bela, črna in siva, ampak viola bo prava.

Playboy: Prebral sem, da naj bi sodelovali tudi na Mednarodnem arhitekturnem bi­enalu, in sicer z oblačenjem Barbike.

Hranitelj: Tega še nisem začel. Prav danes sem jih mislil poklicati, da jih vprašam, kaj to točno je. [smeh] No, skratka, to je ta arhitekturni bienale in so Barbike, ki naj bi jih trije ali štirje iz Slovenije oblekli, ampak o tem vam ne bi znal nič povedati, ker me ni bilo deset dni doma.

Playboy: Kakšen odnos imate do kulture, ki je proizvedla Barbie? Je to za vas kič?

Hranitelj: Glejte, odvisno ... Če gre za dober kič, je meni fajn, mi je zelo všeč. Če gre za cenen kič, pa vsi vemo, kako je. Barbie, kakršna je bila na začetku, mi je bila simpatična, to, kar je nastalo iz nje, pa je nekaj čisto drugega. Ampak isto velja za Supermana in za karkoli iz te kulture. Tudi za Playboy, navsezadnje, za njegove zajčice. Tako da ne sodim med tiste, ki pravijo: »Marilyn Monroe? Že v redu ...« in bla, bla, bla ... Ne, ona je dala blazno velik pečat stoletju, v katerem je živela, in je ena od njegovih ikon. Tudi Barbika.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 1.

• 22. marec. 2008, 17:02 | Eva:

  Alan, fantastičen si!
  Obožujem tvoje delo.
  Kreacije za Josipo Lisac so bile mega.
  Alenka Košir je bilb v tvoji poročni kreaiji sanjska.
  Slovensko gledališče brez tebe bi bilo pusto. Enako stara Ljubljana, kjer sem te vsakič sproti vesela, ko te srečam, čeprav se ne poznava.
  Lani sem si kupila tvojo knjigo. Krasna je!

  Alan, hvala ti, ker si prišel k nam v Slovenijo, se zaljubil v Ljubljano in obogatil našo umetniško sceno.

  Playboyeva Eva

  Ps: Kam ti lahko prinesem knjigo v podpis? Na uredništvo Playboya?