20V: Cyril Despres je šel na Dakar da bi videl piramide

  • 11.01.2017

Metin čaj z dirkaško legendo, petkratnim zmagovalcem relija Dakar v motociklistični kategoriji in številnih drugih dirk. Kot član dakarske ekipe Peugeot-Total zdaj išče nove meje v avtomobilski kategoriji. Znan kot enfant terrible off-road dirkanja, brezkompromisen nasprotnik in perfekcionističen zvezdnik je vse to in še več: kjer je dim, tam je ogenj, kjer je on, tam so težave, a tudi rešitve, pa zgodbe, nenadni preobrati in velike zmage.

(Foto: Red Bull content pool)

7 fotografij v galeriji

Cyril Despres ima izzivalen pogled in nedostopno držo. Ne da bi trenil z očesom, reče, da ne verjame v svoje talente, a da ga kombinacija osebnostnih lastnosti usposablja za premagovanje najtežjih dirk. Off-road dirkanje ni nekaj, kar bi si izbral, to je nekaj, kar si je izbralo njega. Cyril Despres je prišel na svet s potno knjigo v roki, z motociklom pod ritjo, s puščavo pa si najraje zre iz oči v oči.

Rodil se je 24. januarja 1974 v Nemoursu v Franciji, kjer je odraščal v družinski restavraciji. Da bi se izognil vpisu v notorično kuharsko šolo, ki jih je Francija polna, je mladi Despres skočil na vlak do Pariza in se domov vrnil s svojim prvim motociklom. Dokaj pozno, leta 1998, je začel tekmovati v enduru, a je še istega leta postal francoski državni prvak. Bil je vesel, ne pa sit – lakota po brezpotjih ga je gnala v Afriko. Denarja doma ni bilo, zato je zavihal rokave, prodal 6000 steklenic vina in apokaliptičnega leta 2000 prvič zagrizel v Dakar. Trasa je iz Senegala vodila v Egipt, naravnost v Kairo in v Gizo, kjer je mladega enduraša čakala glavna nagrada: piramide. Prvo afriško avanturo je končal na 16. mestu, a se je že naslednje leto tja vrnil po prvo etapno zmago. Leta 2005 je prišel čas za prvo zmago, tej so sledile še štiri, dokler ni leta 2014 nekoliko nepričakovano zadnjič nastopil na dveh kolesih. Zdaj je drugače, vse in nič: Cyril Despres zdaj nastopa na Dakarju z dirkalnikom peugeot 3008 DKR, ekipo Team Peugeot-Total ter s sovoznikom Davidom Castero. Dvojica je po nedavni zmagi na reliju po svilni poti odšla v Južno Ameriko po rezultat.

1. Na finale svetovnega prvenstva v cross-coutry relijih v Maroko si prišel kot zmagovalec dirke Silk Way Rally, ki je ne le zaradi dolžine precej podobna Dakarju. Kako sladka je zate ta zmaga?

Ne bom se pretvarjal, da ni sladka, saj je to moja prva zmaga na štirih kolesih, prva s sovoznikom Davidom Castero, Silk Way Rally pa je tudi velika dirka, na kateri sta mi dihala za vrat Peterhansel in Loeb. Nisem pričakoval, da bom tako hitro zmagal z avtomobilom, saj sem leta 2014 še tekmoval z motociklom. Ekipa se trudi po najboljših močeh, veliko testiramo, zelo smo motivirani in zato na Dakar 2017 prihajamo dobro pripravljeni.

2. Zmaga na Dakarju je največji cilj vsakega off-road dirkača. Kakšen je občutek, ko ti to tudi zares uspe?

Občutek je seveda fantastičen, saj je Dakar najbolj kompleksna in zapletena dirka na svetu. Vsak dirkač ve, da je svojevrsten dosežek že, če se le pojaviš na startu. Dirka je dolga, je vroče in je mraz, biti moraš hiter, a sočasno moraš paziti na svoj dirkalnik, na strategijo in psihično vzdržati do konca. Na Dakar se pripravljaš vse leto in nekako vse življenje. Pripravljaš pa se nič manj kot na zmago. To je velik zalogaj. Da bi se relija zgolj udeležil, me ne zanima, tja se ne grem kazat, sploh pa svoje družine ne bi zapustil za cel mesec, če ne bi imel realnih možnosti za dober rezultat. Ko ti enkrat uspe zmagati, pa nastane še en nepričakovan problem: ne ostane ti nič več drugega, kar bi si vsaj približno enako močno želel.

3. Toda ti si zmagal kar petkrat.

Res je. Ko zmagaš prvič, bi svoji zmagi rad primaknil še eno, in to te žene naprej. Ko sem še tekmoval z motociklom, sem bil na to popolnoma osredotočen, kot sem zdaj osredotočen na nov izziv. Nekaj fantov je, med njimi Stéphane Peterhansel in Nani Roma, ki so dokazali, da lahko postaneš dober voznik avtomobila po tem, ko si že bil dober motorist. To je tudi moja želja, in sicer da naredim nekaj, kar šteje tudi v tej kategoriji. Verjamem, da se bom na Dakarju prej ali slej boril tudi za avtomobilsko zmago.

4. Si se motocikla naveličal ali je preprosto prišla ponudba, ki je nisi mogel zavrniti?

Nič od tega. Težko bi se naveličal motocikla, saj je moja strast že vse od otroštva, vse odkar je šla skozi moje mesto dakarska karavana. Avtomobili me do pred dveh let sploh niso tako zelo zanimali, saj je v življenju človeka, ki živi svojo strast, bolj malo prostora za še kaj drugega. Rad sem imel motocikle, rad sem imel dirke in rad sem imel pesek, Dakar pa je združil vse moje ljubezni. Ko sem prestopil k ekipi Peugeot-Total, še zdaleč nisem bil naveličan motorja, še vedno sem bil zelo motiviran za tekmovanje in za rally raid, nekaj pa mi je le manjkalo: nov izziv, s katerim me je dražil Peogeot in ki sem ga nujno potreboval, da bi ohranil isti nivo motivacije.

5. Je bilo slovo kljub mamljivemu novemu izzivu težko?

Bilo je hitro povsem nenačrtovano slovo, zato ni bilo težko. Brez mučnega poslavjanja, tehtanja in frustracij. Še vedno sem bil sposoben zmagovati z motociklom, lahko bi dosegel kakšen nov mejnik. Ko sem Dakar leta 2014 z Yamaho kljub osmim etapnim zmagam končal na 4. mestu, so zaokrožile govorice, da v igro prihaja nova ekipa – Peugeot-Total. Red Bull sem prosil, naj da moje ime na seznam kandidatov za vozniški sedež, to je bilo vse. Vesel sem bil, ko so me izbrali – priložnost, da bi bil v ekipi skupaj s Peterhanslom in Sainzem, namreč pride le enkrat v življenju, tega sem se dobro zavedal.

6. Kako drugače je zdaj? Na motociklu sta le ti in okvir motorja, v avtu ste ti, sovoznik in varnostna kletka.

Ni bila varnostna kletka tista, ki me je prepričala, da se usedem v avto. Na motociklu se nisem nikoli bal. Vse je bilo v izzivu, v priložnosti. Našel sem dobrega sovoznika in šel v puščavo, a tokrat brez potne knjige pred sabo. Je pa res marsikaj drugače in to me je zanimalo.

7. Bi lahko rekel, da imaš zdaj v službi manj dela?

Lahko. Zdaj imam veliko manj dela. Dovolj je polovica prejšnjega treninga, sam dirka je lažja, saj mi ni treba ostati dolgo v noč pokonci, da si izdelam potno knjigo. Izzivi so zdaj drugačni: vožnja z avtomobilom sama po sebi pa ni lažja od dirkanja z motorjem, saj je veliko gibanja znotraj avtomobila, kar lepo te premetava, poleg tega pa je treba spustiti samokontrolo in se naučiti zaupati sovozniku. Za individualista, kakršen sem, je to težka preizkušnja.

8. Je tudi manj adrenalina?

Ne, ne, adrenalina je zame trenutno več, saj sem v življenju odkljukal 130 relijev, od teh le šest v avtomobilu. Ko imaš novo igračo in nov načrt, je vedno adreanalinsko.

9. Kako se je dirkanje spremenilo v vseh letih, odkar tekmuješ?

To je tako kot prestop z dveh koles na štiri: vse je drugače in hkrati nič. Dakarske etape so krajše, manj avanturistične, dirkanje je postalo bolj profesionalno, bolj razslojeno in bolj individualistično. Toda to se ni zgodilo le v motošportu, temveč povsod. Tudi Tour de France je danes drugačna kolesarska dirka, kot je bila nekoč. Po drugi strani se je še vedno treba soočiti z deset tisoč kilometri dirke, le da te v bivaku ne čaka kolega, ki je že postavil šotor za oba. Nekatere stvari so danes lažje, nekatere težje: v Afriki se ni bilo treba soočiti z visoko nadmorsko višino, ki izčrpuje dirkače v Boliviji.

10. Kako se sam soočaš s tem?

Živim v Andori, na višini 1500 metrov, kar pomaga. Ker treniram visoko nad morjem, na zahtevnejših dakarskih etapah nimam težav z glavoboli in ne trpim zaradi pomanjkanja kisika.

11. Kakšen je tvoj spomin na prvi Dakar? Bil si mlad in neizkušen.

Neizkušen sem zagotovo bil, mlad pa niti ne več. Lahko rečem, da smo se v divjino podali nekoliko naivno: bili smo slabo op­rem­ljeni, brez pravih oblačil in brez prave prehrane. Toda v bivaku smo bili vsi skupaj, kar je bila lepa izkušnja. Udeležbo na reliju sem videl kot enkratno priložnost, moj cilj je bil kratkoročen in rahlo lahkomiseln. Komaj sem napraskal denar, tja sem šel kot raziskovalec brez ambicije, da bi kaj dosegel. Na vsak način sem hotel videti piramide, hotel sem v pesek in občutiti svobodo, o kateri se je v povezavi z Dakarjem toliko govorilo.

12. Si dobil vse tisto, kar si pričakoval?

Sem, pa ne le to. Hitro sem ugotovil, da hočem še in še več, čeprav nisem imel niti najmanjše ideje, kako bi do tega prišel. Nato se je vse odvilo samo od sebe in prvega septembra istega leta sem že podpisal pogodbo z BMW.

13. Si kdaj, vsaj za trenutek, želel delati kaj drugega? Si imel oziroma imaš plan B?

Ne, nisem si želel delati nič drugega. Vem pa, da mi tudi po koncu kariere ne bo nikoli dolgčas. Rad sem doma in vidim se, kako počasi z užitkom gradim leseno družinsko hišo.

14. Kaj šteješ za svoj največji dosežek?

Brez dvoma rojstvo obeh hčerk. Družina je pomembnejša od vseh športnih dosežkov. Ko sem doma, je moje življenje precej umirjeno. V moji garaži so stari motocikli, s katerimi se odpravim na vožjo po Pirenejih, in nobenega superšportnega avtomobila. Niti najmanjše želje nimam, da bi vozil ferrarija ali porscheja, skuter mi je bolj pri srcu. Uspešnega se počutim, ko uživam v vsakdanjih stvareh.

15. Katera je najboljša plat poklica vrhunski športnik?

Le malo je takšnih služb, v katerih lahko spoznaš vse svoje meje. Ni je šole na svetu, kjer bi se naučil zmagati na dirki, kot je Dakar. Tega se lahko naučiš le sam in v tem je veliko zadovoljstvo. Če hočeš biti dober bankir, veš, na katero šolo moraš, tu pa gre za iskanje in doseganje mej, ki si jih pri sebi postaviš sam. Sam moraš najti način, kako jih doseči, kako jih ne preseči in kako čim dlje ostati na meji.

16. V čem je tvoja skrivnost?

Najbrž v disciplini. Do sebe sem zelo strog. Vse to sem dosegel, ker sem pošteno garal. Nisem prepričan, da sem zelo talentiran, saj so med sotekmovalci veliko boljši vozniki. Sem pa dober v stvareh, ki zahtevajo celega človeka in rally raid je ena od njih. Veliko šteje tudi dobra ekipa, ljudje, ki jim lahko zaupam, vse drugo pa je trdo delo. V zadnjih 10, 15 letih se je izkazalo, da sva največja garača Coma in jaz.

17. Kaj dela garač na povsem običajen dan?

Nikoli se ne ustavim. Doma imam delavnico, kjer delam z mehaniki. Tu je bagi za trening. Res delamo na detajlih. Vsak dan grem v telovadnico, trikrat do štirikrat na teden si omislim dober kardio – pozimi grem na sneg, poleti tečem ali kolesarim. Že deset let ne gledam televizije in je tudi ne pogrešam.

18. Kako napolniš praznino, ki je nastala po koncu motoristične kariere?

V garaži me vedno čaka moj enduro motor, s prijatelji smo že dve leti zapored organizirali dogodek Andorra 500, dirko s starimi motocikli, na kateri lahko vsakdo z lahkoto prehiti tudi Despresa na njegovi yamahi XSR 700.

19. Kako vidiš svoje naslednike v motociklistični kategoriji?

Ko gledam fante, kot je Toby Price, vidim dobre, preproste fante, ki uživajo v tem, kar delajo, so resni in izjemno profesionalni. Prav to si v prihodnosti želim za šport, ki sem mu posvetil več kot 15 let svojega življenja.

20. Veš pa, da sloviš kot precej nepredvidljiv nasprot­nik?

[smeh] Verjamem, da so tu bolj prijazni fantje od mene, a sam se nikoli ne promoviram kot good guy. Vseeno mi je, kakšno nalepko mi kdo da, a če hočeš parirati puščavi, moraš biti trd, do sebe in včasih tudi do drugih. Svojih dobrih dejanj ne razglašam, svojih spornih ne opravičujem. To je težak poligon in sem prihajam po zmago.

TEKST Tina Torelli
FOTO Red Bull Content Pool

Sorodni članki