Še vedno nisem mogel verjeti svojim očem. Po skoraj 24 urah vožnje čez Madžarsko in Transilvanijo sem stal pred postavno konzulko, ki se je mojim razlagam o zapletih za pridobitev moldavskega vizuma samo režala. Brez besed mi je prilepila moder listek v potni list in ga opremila s pečatom konzulata.

»Ste prišli v Moldavijo po ženo, kaj?« je vprašala smejoč se. A to ni bil moj namen. Privlačil me je v tančico skrivnosti zavit mit, da Moldavija v svojih nedrih skriva najboljše bejbe vzhodne Evrope. Še dobro, da se je moj novopečeni pobratim Nicolae tako dobro spoznal na stvar.

O Moldaviji nisem vedel nič. Pravili so, da so tam doma najboljše mačke takoj za Ukrajinkami. In da so dekleta veliko bolj družabna in odprta (hmmm …) kot pri nas. Potem sem spoznal Nicolaeja, 37-letnega Moldavca, ki ga biznis nekajkrat na mesec pripelje v Ljubljano. Nicolae namreč (poleg drugih Moldavcev, ki se jih kar nekaj potika po Sloveniji) na sončni strani Alp kupuje lade samare in jih vozi v Moldavijo, kjer jih po predhodnem naročilu prodaja kupcem tudi do trikrat dražje, kot je zanje plačal pri nas.

Pot mu vzame 24 ur in ga stane le bencin, topli obrok in obvezen bankovec ali dva v potnem listu na mejnih prehodih v vzhodni Romuniji. Moldavci, ki so tihi in diskretni biznismeni, svoje delo vedno opravijo tako, da se izide njim v prid. Da bom videl, kako reč deluje in kje končajo samare, ki se jih ljubi Slovenci trudijo tako poceni in hitro znebiti, me je stlačil v eno »že prodano« in obljubil vizum na moldavskem mejnem prehodu, kar v normalnih okoliščinah zaradi obveznega garantnega pisma ni bilo mogoče. »Konzulka na meji je moja intimna prijateljica,« je pomežiknil.

Moldavci so v Sovjetski zvezi imeli status, podoben Črnogorcem v bivši Jugoslaviji – leni, počasni in ne preveč pametni. Če bi povzel devizo moldavskega ljudstva, bi se po njihovo glasila festina lente – hiti počasi. S tem se močno strinjajo tudi sosedje Ukrajinci, ki trdijo, da so Moldavci skrajnje zahojen narod in da je vojaščina edino, za kar so dobri, ker pač ni treba misliti s svojo glavo. Stalin je že vedel, zakaj je enormne količine orožja preselil prav na bregove Dnestra!

Ko smo po naporni vožnji končno prišli v Kišinjov, moldavsko prestolnico, je že en pogled na pločnike velikanskega socialističnega bulevarja Dacia potrdil teorije o tamkajšnjih dekletih. Mini krilca, oprijete majice, dolgi, črni lasje in postave, da bi človek vriskal od navdušenja. Kišinjov je kar pokal po šivih od fantastičnih bejb, od katerih bi si vsaka druga zaslužila duplerico v prestižni (in izbirčni) slovenski izdaji Playboya. Presenetljivo evropska prestolnica premore še nekaj podobnih razglednih točk.

Ena takšnih je nedvomno odprta restavracija Fortus nasproti hotela Turist, kjer smo imeli svojo »bazo« in kjer poceni rusko pivo baltika in pice za tristo tolarjev vabijo najrazličnejšo klientelo. Dekleta iz okoliških fakultet so ob srebanju koktejlov redno hodile preverjat, kdo bo izstopil iz BMW-jev, chryslerjev in mercedesov na velikem parkirišču ob ploščadi. V Kišinjovu na ulicah začuda vozi veliko več tovrstnih avtomobilov kot pa lad, moskvičev in volg. Ko je eden od pogumnejših znancev za hec pristopil k najboljši bejbi, kar so jih videle moje srečne oči, mu je ta po nekajminutnem pogovoru mrtvo hladno zabrusila: »Če imaš groše, boš jebal, če pa jih nimaš – odjebi.«

Zvečer so se fantje odločili, da bi bilo gosta treba peljati ven. »Da boš videl pravi Kišinjov,« so se mi režali. V striptiz klubu hotela Kozmos, pod vibracijami ogromnega večnadstropnega disko kluba Sokol, so plesale Bolgarke. »Če prideš k meni v hotel, ti dam dvesto dolarjev,« je rekel Iuri, najpohotnejši izmed vseh treh Moldavcev. »Če to naredim, me odpustijo in izženejo. Raje me glej, kako ti nastavljam pičko,« je odvrnila Bolgarka in se mu gola zavihtela v naročje. Iuri, ki je ponavadi dobil fukat že za telefonsko kartico, je bil besen.

Podzemno vinsko mesto

Naslednji dan nas je v Cricovi, moldavski prestolnici vina, ustavil oborožen moški v vojaški uniformi. Izkazalo se je, da varuje vinograde šardoneja, ki so od osamosvojitve v zasebni lasti. »Delam 24 ur, potem spim 24 ur. Za čuvanje trte dobim 85 dolarjev na mesec.« Kar 50 dolarjev več, kot znaša povprečna moldavska mesečna plača. Ni slabo.

Cricova je bila v železnih časih Sovjetske zveze gigantski kombinat, ki je pridelal toliko vina, da bi slehernemu izmed 260 milijonov prebivalcev Sojuza lahko natočili po en kozarček – 26 milijonov litrov ali petkrat toliko kot danes, ko tudi za izvoz količina vrhunskih vin Cricove ne preseže pet milijonov litrov. Pod vasjo teče skoraj 60 kilometrov podzemnih rovov, ki jih uporabljajo za proizvodnjo, obdelavo in skladiščenje vina.

V enem izmed njih, kjer je zaradi idealnih razmer mogoče alkoholne izdelke tudi deponirati (ob obletnicah ali rojstvu otroka, kot to počnejo Američani), leži prav posebna zbirka sorte moser iz leta 1934. Steklenice so namreč naravnost iz Göringove zasebne zaloge, ki jo je Rdeča armada »rešila« iz njegovega bunkerja in jo polovico podarila Kremlju, polovico pa vinogradnikom Cricove.

Dvaindvajsetletni Vaeceslav Jeichu, ki je bil odgovoren za moje nemoteno vohljanje (predstavil se je kot »Mister Dži Kju, kot tista revija GQ«), je povedal resnično anekdoto o Juriju Gagarinu, sovjetskemu astronavtu številka ena: »Tovariš Gagarin nas je obiskal leta 1966. Prišel je v sredo, ven pa ga ni bilo vse do petka.

Organi KGB so se ustrašili, da se ni kaj pripetilo, potem pa so ga čez dva dni zagledali na drugi strani rovov, ko je v oblaku hlapov momljal, da bo Cricovi podelil toliko odlikovanj, da bodo morali po kovino zanje v vesolje, ker je bo na Zemlji premalo.« Povabil me je na degustacijo fantastičnih vin, penine in domače divjačinske salame, skupaj z dvema gospodičnama v tesnih promotorskih bluzicah.

Blizu vasi Orhei, nekaj deset kilometrov severno od Cricove, sem v samostanu Butučeni, ki so ga menihi v 13. stoletju vklesali visoko v živo skalo, polno organskih fosilov, povprašal enega od treh menihov, ki zanj skrbijo, o oživljanju religije v Moldaviji. Oče Nicolae Babic, 57-letni možakar s sivo brado in črno meniško obleko, je prišel v samostan pred nekaj leti. »Spet doživljamo preporod besarabske pravoslavne cerkve. Počasi se gradijo katedrale, samostani zopet živijo svoje življenje in ljudje obešajo ikone svetega Vasilija in Marije po stenah svojih domov. Včasih si tega nihče ni upal, ker je bila kazen prestroga.«

Popil je požirek zdravilne vode, ki kaplja skozi kamniti strop samostana blizu asketskih, nizkih kamnitih soban, v katerih so menihi živeli vse do 18. stoletja, in ponosno razkazal nov, v Romuniji naročen izrezljani oltar. Povedal je, da je prej delal kot nadzornik v ukrajinski jedrski centrali Južnoukrainsk in da mu to je kmalu začelo presedati, zato je odšel med menihe v samostan. »Tudi tu sem ožarčen,« je pripomnil, »ampak od Boga!«

Komentarji