Ni lepšega kot oditi na južni Jadran, obiskati nekaj izjemnih plaž na Makarski rivieri, pojesti najboljše kamenice v mestecu, ki je nekoč branilo Dubrovnik, se vrniti do rodovitnega ustja Neretve in se ob njeni delti odpeljati navzgor proti Sarajevu.

Dvopasovnica, ki pelje čez Liko do Knina in naprej do Splita, je pravcata paša za oči in želodec. Mladi jagenjčki vas pozdravljajo skorajda na vsakem kilometru, seveda že slečeni in nataknjeni na žar. Kajpada se je takšnemu pogledu težko upirati v nedogled, posebej še, če obtičite v prometnem zamašku. Namesto kljubovanja naravi in hrvaški infrastrukturi se je bolje usesti v enega od obcestnih rezervatov za mlade »bekane«, kakor jim ljubkovalno pravijo preizkušeni gurmani, in poskusiti drugo najboljšo »janjetino« na tem koncu Evrope.

Prva naj bi bila tista s Paga, vse skupaj pa je menda močno povezano s košnjo trave. Restavracij z najbolj bizarnimi imeni, kot so Macola, Frankfurt ali Livo in Desno, je toliko, da se je težko odločiti. Lika se lahko vleče v nedogled in greh je, če si ne privoščite dobrega kosila nekje na tretji četrtini poti proti morju. Imena, kot so Mesić, Lička kapa, Livo, Desno, slovijo po kakovosti, kakšne bistvene razlike pa seveda ni. Playboyeva odprava se je vendarle odločila za restavracijo Ranč, ki je nekoliko odmaknjena od prometnice, poleg odlične postrežbe pa ponuja tudi prijetno senco in neposreden dotik z milejšim ličkim podnebjem.

Tistim, ki se bojijo, da bodo dobili ohlajenega jagenjčka, naj zaupamo lokalno skrivnost: hladnega se poje več kot vročega. In če je res dober, potem je čisto vseeno, koliko stopinj ima. In še nekaj nasvetov za neuke turiste z velikimi očmi: najbolj kakovostno meso je tam, kjer ga je najmanj, torej na plečih in rebrih, najslabše pa na butu (nepoznavalci mislijo, da je to najboljši del, ker je tam mesa največ in je videti najlepše). Za prave gurmane pa seveda ni boljšega od ledvic in izbranih delov glave (lička!).

Tudi naše strokovno moštvo se je prepričalo, da ni lepšega zvoka od pokljanja kože mladega jagenjčka. Najprej smo naročili pol kilograma, kar pa za tri lačne popotnike, ki jih je čakala dolga pot ob Velebitu, mimo Dinarskega pogorja vse do Biokova, zaščitnika južnega Jadrana, ni bilo dovolj.

Pozor: lastovke in galebi!

Vožnja po jadranski magistrali je lahko varljiva, saj je zelo težko predvideti, kaj se skriva pod njo. Lepote Hvara odvračajo pogled od obale, ki vsaj na prvi pogled ne ponuja nič vznemirljivega. Če pa se spustite malce niže, vas lahko doleti pravcata fatamorgana. Drašnice so še neodkriti biser Makarske riviere, poleg čudovitih plaž pa ponujajo tudi presenečenja čisto drugačne vrste.

Dalmacija pozna dve vrsti »galebov«; krilate letalce, ki jih zanima riba v morju, in one druge, ki so specializirani za turistke vseh barv in ras. Največja koncentracija slednjih je prav na območju med Splitom in Dubrovnikom, njihova zlata doba pa je bila v sedemdesetih in osemdesetih, ko so ne preveč zahtevne Skandinavke in Nemke naravnost hlepele po šarmantni surovosti dalmatinskih mornarjev. Ne prav poredko se je med »galebi« našel tudi kak iznajdljiv Slovenec, ki je imel prednost v znanju jezikov in poznavanju balkanskih trikov. Seveda so globalizacijski tokovi in pojav aidsa oslabili tudi ta del turistične ponudbe, ki pa je, verjemite, še vedno živa.

Komaj smo sedli v najbolj prometni kafič na rivi, že se nam je pridružil precej zgovoren in po delavsko zagorel mladenič, ki nam je ne pet ne šest začel razlagati svojo življenjsko zgodbo. Prizor, s katerim smo se na naši poti pogosto srečevali. Za uvod nam je priznal, da je čisto pravi Hercegovec, doma iz Mostarja, ki pa se je zaljubil v Drašnice in zapustil svoje rojstno mesto. Poleg tega, da opravlja gradbena dela za lastnika manjšega penziona, je v prostem času nekakšen turistični motivator. Zoran se je kar sam oklical za »šupka«, kar ni ravno laskava titula. Prej nasprotno.

V sarajevskem slengu pomeni »šupak« nekaj slabšalnega, nekaj, česar ne govoriš o prijateljih. Toda pri Hercegovcih je treba biti vedno previden, saj nikdar ne veš, kam pes taco moli. Hercegovec, pa še galeb! To pa je res ubijalska kombinacija. Morda nam je pretirano iskren sogovornik tako hotel odpreti pot do svojega srca ali pa do česa drugega. Najsi bo tako ali drugače, »mostarska lastovka« nas je kaj kmalu očarala s tistim, čemur na jugu radi rečejo »pozitivno ludilo«, pojem, ki ga pri nas ne uporabljamo preveč, saj je norost še vedno obtežena z goro predsodkov.

Po več kot enournem monologu nas je galeb Zoka povabil v Pansion Plaža in razkril še nekatere novosti iz turistične ponudbe Makarske riviere. Med drugim nam je pokazal prospekt, namenjen poljskemu trgu, na katerem naš junak v slogu mostarskih lastovk skače z najvišje skale v Drašnicah. Nikdar še nisem spoznal človeka, ki pozira na turističnem prospektu, zato se mi je zdela njegova pojava še toliko bolj zanimiva. Kako bo šele Poljakinjam, ki se bodo letos zgrinjale na Jadran!

Kmalu je sledila ponudba našima dvema gospodičnama: »Bi imeli kaj proti, če vaju Zoka namaže po hrbtu?« Zakaj pa ne, saj smo navsezadnje na morju in sonce je tudi močno, sta ponudbo sprejeli. Spretni galeb se je nemudoma lotil dela. Mazanje se je kaj kmalu sprevrglo v masažo, ki je bila na začetku kar se da diskretna. Ko pa je naš galeb ponudil tudi druge zvrsti stimulacije, sta se previdni turistki prijazno zahvalili in odšli na kopanje.

»Ah, pa morao sam da pitam!« Pravi »galeb« mora seveda ponuditi vse, če ne, pač ni pravi, in to smo vedeli vsi. Kot mi je uspelo ugotoviti pozneje, je bila masaža zelo kakovostna in verjetno bi bile tudi dodatne usluge vsaj tako dobre. Toda ženski del odprave je pač odbil vse »napade« hercegovskega galeba, ki je tako napovedal, da bo letošnja sezona še kako vroča.

Zgodba naj bo v poduk in namig vsem tistim ljubiteljicam naše nekdanje skupne obale, ki bi si poleg kopanja in sonca rade privoščile tudi dodatne usluge svobodnih turističnih delavcev Dalmacije. In še ena modrost, ki smo jo prinesli s tega potovanja: bolje simpatičen »galeb« kot kakšen postaran in zagrenjen pohotnež!

Komentarji