Vse se je začelo s kostjo, kamnom in ognjem. Čez čas sta se po blatu zakotalili dve kolesi z osjo in ležajem. Izum, ki ga večina šteje za najpomembnejšega vseh časov. Pa še pri nas so se ga domislili! Res, najstarejše doslej znano kolo z osjo so pred nekaj leti izkopali iz Barja. Po ocenah je ta izum več kot pol tisočletja starejši od egipčanskih piramid. Če so torej naši koliščarji začeli zgodbo, jim moramo vrniti vsaj tako, da pogledamo, kako je s Slovenci izumitelji, iznajditelji, inovatorji danes.

K oliščarji so živeli z eno veliko prednostjo: niso se preveč ubadali z avtorskimi, patentnimi pravicami, ki jih seveda pogojuje vprašanje finančnega blagostanja. Kolo z osjo so izumili, da bi laže prenašali težek tovor. Glede tega, ali jim bo BMW ali pa kragujevška Zastava sunila patent, jim je bilo ravno do Vojvodine. A časi so se spremenili in definicije tistega, kar človek izumi, iznajde, patentira, skratka nekaj novega postavi vsem pred oči, tudi.

Od kolesa do satelita

Pouči nas dr. Borut Likar, direktor Inštituta za inovativnost in tehnologijo: »Inovacija je nov ali bistveno izboljšan izdelek, postopek ali storitev, ki se pojavi na trgu (inovacija izdelka, storitve) ali uporabi v okviru postopka (inovacija postopka/procesa). Izkazati se mora tudi za koristno. Izdelek, storitev ali postopek morajo pomeniti novost ali bistveno izboljšavo za uporabnika, ni pa nujno, da so novi na trgu.

To loči inovacijo od patenta. Najprej nastane invencija (ideja, ki ima potencial, da postane inovacija), nato potencialna inovacija, ki pomeni uporaben, a ne še nujno donosen oziroma koristen nov domislek. Šele zadnji člen v invencijsko-inovacijski verigi je inovacija, to je vsaka dokazano koristna novost. Inovacije niso le tehnološke narave, temveč so lahko tudi družbene, sociološke, organizacijske, metodološke in podobno.«

Če mislite, da smo Slovenci že zgodovinsko determinirani s svojo majhnostjo in ne moremo nikakor ničesar izumiti, se hudo motite.

Barjansko kolo je bil očitno dober začetek; iznajdljivemu koliščarju so kasneje sledili Santorio Santorio, ki je pred 400 leti izumil termometer, danes del slehernega gospodinjstva, Balthazar Hacquet, ki je pred 200 leti osrečil idrijske rudarje z vrvjo iz konoplje (šele čez več desetletij jo je zamenjala jeklena pletenica), med udarnejšimi imeni pa izstopata še Janez Puh, ki je izumljal dobre tehnične rešitve, povezane z gospodarsko uresničitvijo v avtomobilizmu in v svetu dvokoles, in v bližnje vesolje zagledani Herman Potočnik Noordung. V njegovi knjigi Problem vožnje po vesolju, ki je izšla že leta 1929, so skriti načrti za strateško osvajanje vesolja.

»Izumi so kakor igra na srečo, pri katerih lahko veliko zaslužite ali pa propadete. Zato je zame najpomembneje, da sem s to igro sreče postal star skoraj 88 let. Pomenijo mi pa to, da imam neverjeten občutek, če vidim v Parizu ali New Yorku ali kjerkoli na svetu še danes v izložbi kak svoj produkt ali pa če grem v nemški tehniški muzej v Münchnu in vidim svoj brizgalni stroj monomat.

Ker sem imel hišo v Firencah, je bil zame najboljši občutek, da sem živel v mestu največjega izumitelja, Leonarda da Vincija. Seveda pa izumiteljstvo prinese tudi zdravje, ker izumitelj išče noč in dan, trenira možgane in s tem tudi vse druge dele telesa,« nam razloži svoj pogled na izumiteljsko življenje Peter Florjančič, Blejčan, čigar življenje je zaradi resnega odstopanja od tipično slovenskega minevanja zabeležil tudi Karpo Godina v filmu Zgodba gospoda P. F.

Izumiteljski kaliber, ki očitno res vseskozi razmišlja o novostih, nima težav niti z biografsko refleksijo: »Imel sem pet državljanstev, 43 avtomobilov. Šestdeset let sem izumitelj in nisem propadel. Prijavil sem prek 400 svojih izumov, a je bilo svetovno uspešnih le 42. Imel sem Nansnov potni list, potni list svetovnega držav­ljana Garrisa Davisa, ter najdaljši potni list, ki je danes v muzeju v Nici.

Ker nisem bil nikdar na bolniški in nisem plačeval za pokojnino, je danes tudi nimam, zato se moje delo izumitelja ne sme zaustaviti. Moj poklic me je prisilil, da sem preživel 25 let v hotelih, štiri leta v avtomobilih, tri leta na vlakih, leto in pol v letalih ter eno leto na ladji. V Monte Carlo sem odšel na počit­nice za 14 dni in ostal v njem 15 let.

Osebno sem spoznal kralje, cesarje, maharadže, bogate industrijalce, ekscelence in kontese, svetovno znane filmske režiserje, igralce ter druge vplivne ljudi svojega časa. A tudi manj imenitne ljudi, žigole, lopove, gangsterje, tihotapce z dobrimi referencami in prevarante vseh vrst. Imel sem šest hiš v različnih državah in devet manjših podjetij ter eno zelo znano restavracijo.

Zaposlitev je tako dobilo 1500 ljudi, z mojo iniciativo pa je nastalo sto manjših podjetij in nekatera med njimi so se medtem že krepko razrasla. Prodal in zapravil sem skorajda vse, imam še hišo na Bledu, tako da mi zagotovo ne bo treba biti najbogatejši prebivalec pokopališča, kjer me že veselo pričakujejo. A se nikomur ne mudi.«

Toliko torej o tem, kakšno življenje lahko živite, če se predate izumiteljskemu nagonu. Oziroma ste ga lahko živeli. Danes ne boste več prišli skozi recimo z okvirčki za diapozitive, razpršilnikom za parfum, zračno blazino ... Prehitel vas je gospod Florjančič.

O enem svojih najljubših izumov pravi, da je »razpršilnik za parfum za v torbico že 50 let isti. Odjemalci so bili Guerlain, Carven in Elizabeth Arden, z njim pa so se parfumirale gotovo tudi te ženske, ki so bile v Playboyu. Ker sem bil takrat v Parizu, moj naslov je bil Hotel George V. in bil sem tudi 50 let mlajši, si lahko mislite, da imam po zaslugi tega izuma lep vrt spominov.«

Danes živimo v dobi z drugačnimi pravili. »Ja, doba je ista, ampak z elektronskimi pripomočki je tako hitra, da je nihče več ne bo mogel ustaviti. To bo konec sveta, ki ga ne bom doživel,« razloži Peter Florjančič in začini še z nasvetom za prihajajoče zvezde izumiteljstva: »Če si mladec izbere tak poklic, mora biti pripravljen delati dan in noč, in to na področjih, ki jih obvlada.

Vedeti mora, da obstaja možnost trženja njegovega produkta. Če je le mogoče, naj bo ta produkt samo iz enega dela.« Florjančič še napoveduje, da bomo o drugih skrivnostih njegovega življenja lahko brali tudi v knjigi Skok v smetano. Tam bomo izvedeli, kateri izum je namenil nemški kraljici prodaje seksualnih pripomočkov Beate Uhse. Sicer je bilo od približ­no 400 njegovih izumov dejansko uporabljenih približno deset odstotkov. Kar je po njegovih besedah pozitivna kvota.

Komentarji