»Nobena znanost ni odporna proti okužbam s politiko in pokvarjenosti oblasti.« Jacob Bronowski

Po letih pritiskov okoljevarstvenih organizacij so članice ZN v Kjotu 11. decembra 1997 sprejele sporazum, ki temelji na predpostavki, da so za dvig globalnih temperatur krivi človeški izpusti toplogrednih plinov, predvsem ogljikovega dioksida iz izgorevanja fosilnih goriv. Do januarja 2009 je Kjotski protokol podpisalo 183 držav, ki so se s tem obvezale, da bodo zmanjšale izpuste ter tako preprečile napovedane katastrofalne podnebne spremembe.

Tudi v Sloveniji že plačujemo za izpuste ogljikovega dioksida in bomo še več: leta 2011 se namreč po vsej EU začno dražbe dovoljenj za izpuste CO2 – nakupiti si jih morajo vsa podjetja, ki pri svoji proizvodnji izpuščajo omembe vredne količine ogljikovega dioksida. Pri pričakovani ceni 30 evrov za tono se nam bo zato samo elektrika podražila za najmanj 30 odstotkov. Kar bi bilo seveda povsem pravično, če bi človekovi izpusti CO2 zares povzročali nevarno ogrevanje ozračja.

Zato bi morala biti senzacija podatek, da se ozračje Zemlje dejansko ohlaja, čeprav človekovi izpusti in atmosferska koncentracija CO2 še vedno rastejo. Padle so tudi druge napovedi o katastrofalnih posledicah človekovih izpustov toplogrednih plinov, ki so temeljni razlog za oblikovanje Kjotskega protokola.

Po napovedih zagovornikov teorije, da so za ogrevanje ozračja krivi človekovi izpusti toplogrednih plinov, bi se morala poleti 2008 arktična ledena plošča bistveno zmanjšati (glede na poletje 2007) ali celo povsem stopiti – dejansko se je povečala za 30 odstotkov. Rastejo tudi ledeniki na Antarktiki. Mehiški znanstvenik Víctor Manuel Velasco Herrera meni, da je rast ledenikov v Andih tako hitra, kot da bi se bližala ledena doba.

Ena najbolj katastrofičnih napovedi teorije o človeških vzrokih globalnega ogrevanja je povečanje števila ekstremnih vremenskih dogodkov, kot so tropski cikloni. Vendar njihova energija dejansko upada od leta 2006 in se približuje najnižji vrednosti v 50 letih! Upadala je tudi med letoma 1998 in 2002, prav tako v obdobju rasti CO2.

Medvladna komisija za podnebne spremembe (IPCC) svari pred katastrofalnimi posledicami dviga morske gladine, ker naj bi se zaradi ogrevanja stopili ledeniki. Vendar meritve kažejo le, da morska gladina raste in upada v desetletnih ciklih in da v 20. stoletju ni mogoče opaziti nobene pospešene rasti. In še bi lahko naštevali nesporno izmerjene podatke, ki zanikajo tezo o človeških vzrokih za ogrevanje ozračja.

Kako je mogoče, da nam na podlagi take teorije uvajajo nove davke ter druge stroške in omejitve, ki naj bi zmanjšali domnevno škodljive izpuste? Zato ker teza o ključnem toplogrednem učinku človekovih izpustov CO2 nikoli ni bila znanost. Bila je in še vedno je samo politika.

Neprijetne resnice

Nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore je za 'svoj' dokumentarec Neprijetna resnica prejel oskarja in leta 2007 skupaj z IPCC še Nobelovo nagrado za mir »za njihova prizadevanja pri oblikovanju in razširjanju obsežnejšega znanja o s človeško dejavnostjo povzročenih klimatskih spremembah«. Toda resnično neprijetna resnica je, da je IPCC v svojih poročilih zanemaril množico znanstveno potrjenih podatkov, ki teorijo o vplivu človekovih izpustov toplogrednih plinov na podnebne spremembe povsem razvrednotijo.

Al Gore je svoj dokumentarec med drugim začinil s spektakularnimi posnetki topljenja grenlandskih ledenikov. Toda količina ledu na Grenlandiji je v tem času dejansko naraščala: v letih 1992–2003, ko so bile meritve opravljene, se je led pod nadmorsko višino 1500 metrov v povprečju stopil za dva centimetra na leto, a je nad 1500 metri rasel za 6,4 centimetra na leto.

V zalivu Glacier Bay na Aljaski je mogoče natančno spremljati rast oziroma umikanje ledenikov v zadnjih stoletjih. Najobsežnejše topljenje ledenikov se je v Glacier Bayu dogajalo med letoma 1794 in 1907 – kar očitno ne more biti v nikakršni zvezi s sodobnimi izpusti toplogrednih plinov.

V 20. stoletju so se temperature dvignile za dobre 0,7 stopinje Celzija, od tega večino za 0,4 stopinje Celzija v obdobju 1900–1940, ko je bila stopnja industrializacije in porabe fosilnih goriv relativno majhna. V obdobju množične industrializacije po koncu druge svetovne vojne in skokovitega porasta izpustov toplogrednih plinov so se globalne temperature dejansko najprej znižale in potem oscilirale, tako da so šele leta 1975 dosegle enako raven kot leta 1940.

V obdobju 1975–2000 so se temperature dvignile za 0,3 stopinje Celzija – ob približno desetkrat večjih izpustih toplogrednih plinov imamo torej le 75-odstotno rast v obdobju 1900–1940.

Modeli, ki ogrevanje ozračja trenutno pripisujejo človekovim izpustom toplogrednih plinov, napovedujejo, da naj bi se temperature relativno enako povečale skozi višinski presek oziroma bi moralo biti povišanje relativno največje na višini približno deset kilometrov (zgornja plast troposfere). Meritve kažejo, da se je ozračje ogrevalo predvsem ob površju, na višini deset kilometrov pa se je dejansko ohladilo.

Predvsem pa bi resna znanost morala upoštevati dejstvo, da je Zemlja celo v človeški zgodovini doživela mnogo toplejša obdobja davno pred časom množičnega izkoriščanja fosilnih goriv.

Na primer, severna polobla je med 9. in 14. stoletjem doživela tako imenovano srednjeveško toplo obdobje, ko so bile povprečne temperature skozi štiri stoletja za dve do tri stopinje Celzija višje, kot so v zadnjih 50 letih. V tem času so v Angliji uspešno gojili vinsko trto in Vikingi so naselili Grenlandijo (zeleno deželo). Vinogradi so uspevali v Ljubljani na Rožniku in v Bohinjski Bistrici.

Da je bilo bistveno topleje, kot je danes, potrjujejo celo zapisi o pobranih davkih, ki pričajo, da so kmetje v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in drugje želi pridelke po dvakrat na leto! Pozimi so neprekinjeno gradili veličastne gotske katedrale – z apneno malto, ki bi pod ničlo zmrznila.

Srednjeveškemu toplemu obdobju je sledila ohladitev, od sredine 16. do sredine 19. stoletja je v Evropi vladala tako imenovana mala ledena doba. Vikinške naselbine na Grenlandiji so propadle, od vinogradništva so v Angliji ostala le krajevna imena in nazivi ulic (Vineyard Church, Grape Street v Londonu).

O tem hladnem obdobju nam ostajajo zanimiva pričevanja v literarnih in likovnih delih: zgodbe ter slike iz teh časov kažejo, da so pozimi nizozemski kanali, Temza in ribniki v južni Angliji tako na debelo zamrznili, da so ljudje na njih drsali.

In kaj se je v teh obdobjih dogajalo z ogljikovim dioksidom? Nič. Podatki iz ledenih vrtin, na katerih temeljijo modeli IPCC, kažejo, da se je v srednjeveškem toplem obdobju koncentracija atmosferskega CO2 gibala od 279,5 do 284,1 ppmv (volumskih delov na milijon) s povprečjem 282,2 ppmv. Med malo ledeno dobo je atmosferski CO2 nihal od 276,4 do 285,2 ppmv s povpreč­jem 279,3 ppmv. Razlika je le 2,9 ppmv, samo 1,03 odstotka.

In kako so poročila IPCC upoštevala srednjeveško toplo obdobje in malo ledeno dobo? V tretjem poročilu (IPCC-TAR 2001) je skušala Medvladna komisija za podnebne spremembe z lažnimi znanstvenimi podatki obstoj toplejših obdobij preprosto zanikati; ‘novi dokazi’ naj bi potrjevali, da se je temperatura skozi vso človeško zgodovino gibala skladno z meritvami CO2 iz ledenih vrtin – graf zgodovinskih temperatur, ki ga je IPCC objavil, je postal znan kot hokejska palica.

Ker že zaradi množice znanstvenih publikacij (ne le klimatoloških) obstoja srednjeveškega toplega obdobja in sledeče male ledene dobe vendarle ni mogoče zanikati, je IPCC v četrtem poročilu (IPCC-AR4 2007) temo enostavno izpustil.

Komentarji