Pogosti nepojasnjeni glavoboli? Nespečnost? Prebavne motnje? Nenehni prehladi in infekcije? Kronično pomanjkanje časa za prijatelje? Kaj šele za šport … Ne gre, ves čas ste pač v službi. Morda res zanimivi, polni izzivov in priložnosti, a včasih se vam zdi, kot da boste vsak hip pregoreli. Se prepoznate?

V Sloveniji je zaradi službe 'pregorel', pravzaprav se temu pravilno reče 'izgorel', že skoraj vsak osmi. Pozor, vsak osmi delovno aktiven Slovenec, med njimi pa so tudi dijaki in študenti! In polovica teh gre po ugotovitvah psihologinje in vodilne strokovnjakinje na tem področju, Andreje Pšeničny, čez t. i. adrenalni zlom, ki jih v povprečju za dve do štiri leta priveže na bolniško posteljo.

Pot v pekel …

… je tlakovana z dobrimi nameni, kajne? No, tista v izgorelost pa tudi. Izgorelost zato, ker ne le da človek pregori, ampak se psihofizično in čustveno popolnoma izčrpa, izprazni, kot bi izgorel od znotraj. Pregoreli namreč ne boste čez noč, pred dokončnim zlomom se lahko z najboljšimi nameni ženete polovico svojega aktivnega življenja. Iz utrujenosti s še več dela v preutrujenost, izčrpanost, ujetost in končno v izgorelost. Prva faza procesa izgorevanja namreč lahko traja tudi do 20 let.

Izčrpanost, kronično utrujenost kljub počitku in dopustom, depresijo in razdražljivost, ki so opozorilni znaki druge faze, boste, paradoksalno, odpravili s še večjo delovno vnemo. Glavobole, motnje srčnega ritma, prebave in spanja ter tesnobnost, ki so seveda precej moteči pri doseganju zastavljenih ciljev, uspešno prežene ravno deloholizem. Zaradi kroničnega pomanjkanja časa sledi umikanje prijateljem, zanemarjanje hobijev in prostega časa ter na koncu še socialna izolacija.

V tej tretji fazi se nemalokrat skrhajo medosebni odnosi, posledica so ločitve, spori na delovnem mestu, vedenjski odkloni in zatekanje k alkoholu in zdravilom. Zadnjo fazo skrajne izgorelosti pa pogosto zaznamujejo še samomorilne misli. Nekako po tem receptu si je adrenalno izgorelost pridelala tudi soustanoviteljica Inštituta za razvoj človeških virov, prej omenjena Andreja Pšeničny. Bila je direktorica ne enega, ampak dveh podjetij, negovala je bolnega očeta, kot samohranilka skrbela za svoje otroke in nato lepega dne preprosto ni več mogla vstati iz postelje. Dobesedno. Še roko je komaj dvignila.

In o podobni popolni izgubi vsakega atoma telesne energije poročajo vsi, ki so doživeli končno fazo izgorelosti – adrenalni zlom.

Ko ne znate reči ne

Ste med kandidati? Ne, ne, niste ravno deloholik … Pa premislite še enkrat, generalno namreč velja, da smo rizični vsi. Medtem ko je izgorelost še v devetdesetih veljala za bolezen menedžerjev, danes strokovnjaki ugotav­ljajo, da lahko doleti tudi brezposelne in celo otroke. Ja, o smrti in samomorih zaradi preutrujenosti ne bomo brali več samo v člankih iz Japonske.

Med najdovzetnejše sodijo posebno sposobni, zavzeti, idealistični in uspešni posamezniki. Tekmovalni deloholiki, ki so prepričani, da dela nihče ne opravi tako dobro kot oni sami. Entuziasti, ki od sebe zahtevajo več kot od drugih in veljajo za najbolj ustvarjalne, najmočnejše in najodgovornejše. Zveni znano?!

Po besedah Andreje Pšeničny »psihoterapevti po vsem svetu ugotavljajo, da so v zadnjih nekaj desetletjih skoraj izginile klasične nevrotične strukture osebnosti, nadomestile pa so jih drugačne, med katerimi je najpogostejša narcisistična osebnostna struktura«.

Posledično se pojavljajo tudi drugačne psihične motnje, »reaktivne psihične motnje, kot so depresija, anksi­ozne motnje, izgorelost. Zlasti izgorelost se povsod po svetu močno povečuje.«

Slovenci pa smo s svojo vzgojo, vred­notami, šolskim sistemom in storilno naravnanostjo kajpada naravnost idealni kandidati! Opevana tranzicija nas je usekala še s krizo vrednostnega sistema, saj so stereotipne slovenske vrednote, kot so pridnost, delavnost in skromnost, zamenjale udarnejše – učinkovitost, prodornost in doseganje statusa. Delovna etika je postala glavna vrednota.

Poklicno tveganje

Seveda so strokovnjaki sestavili tudi lestvico izgorelosti najbolj podvrženih poklicev. Na vrhu so se znašli umetniški in ustvarjalni poklici, arhitekti, strokovnjaki v medicini, samostojni podjetniki, trgovci, delavci v osebnih in poslovnih storitvah, novinarji … Na dnu lestvice, kar naj bi pomenilo podpovprečno tveganje, pa pravni strokovnjaki, kadroviki, uradniki in administrativni delavci. Še vedno mislite, da gre za sodoben larifari?!

Nak, v desetletju in pol uspešno posvojenega kapitalizma smo namreč po podatkih Inštituta za razvoj človeških virov že ujeli zahodne ekonomije. Po najnovejši raziskavi Andreje Pšeničny, ki jo je psihologinja opravila med 1400 Slovenci, jih je namreč 28 odstotkov zaradi službe kronično utrujenih, dobrih 20 odstotkov je preizčrpanih, pet odstotkov pa na robu adrenalnega zloma. Tudi Evropska agencija za varnost in zaščito na delovnem mestu (OSHA) med vzroki za izgorelost navaja nove oblike zaposlovanja, pogodbe za določen čas, intenziviranje delovnega procesa in zahtev, nasilje na delovnem mestu, negativne vplive služb na zasebnost …

In če je, vsaj kar se služb tiče, kaj gotovega, je to prav negotovost, začasnost. Služb do konca življenja, kakršne so imeli naši starši, ni več. Delavnika od šestih do dveh tudi ne, imamo pa 'fleksibilen' delavnik, kot mu pravijo delodajalci. Za avto, kvadrat lastne strehe nad glavo in še kaj je aktivna generacija praviloma zakreditirana do skrajnih zmožnosti, tako da ni druge kot v pravem pomenu besede živeti svojo službo. Kot jo živi tridesetinnekajletna piarovka Mojca.

Mnogi jo označujejo za karieristko, a je precej tipična slika svoje generacije, saj, kot pravi, »preprosto nimam druge izbire kot delati 12 do 14 ur na dan. Včasih uidem domov 'že' ob sedmih. Udeleževati se je treba delovnih kosil in večerij, v prostem času in med vikendi sestankovati s potencialnimi strankami … Tako da tistih nekaj prostih dni na mesec preživim v postelji, prespim jih, ker preprosto nimam energije za kaj drugega.«

Komentarji