Slovenski 3D-film

Podjetje Art Rebel 9 je za zadnji celovečerni film Igorja Šterka izdelalo 3D-objekte, o izdelavi fotorealističnih živih bitjih oziroma o slovenskem 3D-filmu pa direktor Matjaž Požlep (v šali) pravi:

»Kaj takega pri nas ne bo mogoče še vsaj prihodnjih 100 let, če sploh kdaj. Zakaj? Poglejmo nekaj dejstev o Avatarju: pri projektu sodeluje 13 največjih svetovnih podjetij za tovrstno tehnologijo, več kot 700 2D- in 3D-grafikov z vsega sveta, da o budžetu sploh ne govorimo. Kaj pa pri nas? Če seštejemo vse kompetentne ljudi s tega področja v Sloveniji, lahko pridemo mogoče do številke 15 ali 20, za (uradni) proračun Avatarja pa lahko v povprečju sproduciramo okoli 400 slovenskih filmov.«

Po drugi strani slovenski filmi, kot je znano, še zdaleč niso znanstvenofantastični, akcijski oziroma zgodovinski spektakli, ki v 3D-pre­obleki poustvarjajo realistično doživljanje in medias res. »Se pravi, nimamo veliko zgodb, ki bi potrebovale veliko posegov računalniške animacije, zato se je v Sloveniji redkeje poslužujemo, saj v naših filmih obstajajo dejanski prostori, pokrajine in liki, ki odgovarjajo in zadostujejo pripovedi zgodbe,« pojasni režiser Miha Knific.

A zagovorniki 3D-filmov poudarjajo, da ti ne smejo izkazovati le tehnološke dovršenosti, temveč morajo biti uspešni tudi v 2D-različici. Zagovor je malce nenavaden, saj je poleg drugačnega načina izdelave (filmska akcija mora biti denimo montirana počasneje, da ji lahko možgani sledijo) težko razumeti smiselnost prikazovanja avtorskih filmov v tej tehnologiji.

Novo filmsko obdobje

Da gre za novo filmsko obdobje, ni dvoma. Digitalna tehnologija končno omogoča stvari videti v vsakdanji, tridimenzionalni luči. Omogoča veliko večji zaslužek, ne le z dražjimi vstopnicami, ampak tudi s poustvarjanjem resničnosti. Tako je slovita irska skupina U2 po tistem, ko je leta 2006 nastopila v Buenos Airesu, nastop čez dve leti ponovila v IMAX-u, digitalni kinodvorani.

»Koncertni film Hannah Montana/Miley Cyrus – Best of Both Worlds Concert Tour, ki so ga vrteli v 3D-dvoranah, je bil orjaški hit. Samo v Ameriki je navrgel 65 milijonov dolarjev, stal pa je le sedem milijonov,« pove Štefančič. In poleg glasbe so uspešnice tudi športni dogodki, kot so 3D-prenosi košarkarskih tekem: »Mark Cuban, lastnik ekipe Dallas Mavericks, filmskega podjetja Magnolia in mreže multipleksov, popolni integrator, to počne v Dallasu,« še doda.

Britanskim gledalcem so tekmo ragbija v 3D-kinih prvič približali že marca lani, v 3D-zgodovino pa se bodo zapisale tudi ­pekinške olimpijske igre, saj smo jih lahko spremljali prek stereoskopskega televizijskega kanala.

Nova filmska prihodnost?

Prav televizija je ponovno močan tekmec. V petdesetih letih minulega stoletja je bila to zaradi samega pojava, zdaj pa je zaradi enake tehnologije. Vodilni proizvajalci stereoskopskih televizorjev že napovedujejo, da zanje kmalu ne bomo potrebovali niti očal, »kar utegne biti za kino spet zoprno: 3D ne bo rešil kina, ampak televizijo. 3D utegne biti sveti gral televizije,« razmišlja Štefančič.

Filmski razvoj gotovo ne bo želel zaostajati. Navsezadnje »pogosto že naslednji film razkrije tehnološke slabosti prejšnjega. Vendar, tako je bilo vedno: narediti čim lepše podobe od prazgodovine do danes, saj bomo s tem vladarji domišljije. Pri vseh prednostih, ki jih 3D prinaša, pa mi je najbolj žal, da ne bomo nikdar več posneli Apokalipse danes,« je prepričan Miha Knific.

Ameriški režiser Conrad Vernon, ki pravkar pripravlja tridimenzionalno nadaljevanje Shreka, tovrstnim filmom napoveduje prihod­nost le pod pogojem, če bo imela 3D-tehnologija podoben učinek, kot ga ­lahko ima barva, da pričara vzdušje, ali glasba, da podoživimo čustvo.

In ob vse glasnejših primerjavah, da smo ponovno pred pragom revolucije, kot smo bili pri pojavu zvočnega filma, ali ob napovedih, da bodo v 15 letih filmi le še v 3D-obliki, ali ob dejstvu, da bomo končno dobili kakovosten posnetek življenja (tridimenzionalne podobe zaradi izpopolnjene tehnologije namreč gledalcem ne bodo več povzročale glavobola), kar je pravzaprav spodbudilo sam nastanek filma, ostaja pomislek.

Pravzaprav več pomislekov: da nas bodo kot novost navdušili le za kratek čas, da bodo pirati kmalu izpopolnili lastno tehnologijo, da bomo stoletno zgodovino težko pozabili.

Čar filma je v potvarjanju realnosti, ki se je kot gledalec zavedaš, a ji hkrati verjameš. Ker če ji verjameš, lahko (po)doživiš paleto čustev in misli. 'Stari' filmi so to izpopolnili, zato 'novi' izpopolnjujejo tehnologijo. Nekaj jim torej manjka že na začetku.

Špela Kožar, Ilustracija: Goya

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 1.

• 18. december. 2009, 10:34 | Majcika :

  Seveda