9 Izhajate iz verne družine?

Oče je ateist, mama pa se je v srednjih letih začela ukvarjati z jogo. Lahko rečem, da družina ni imela nič pri moji izbiri študija, je pa mamino prakticiranje joge definitivno vplivalo name.

10 Ko sva ravno pri tem: tudi sami prakticirate jogo in se spogledujete s hinduističnimi nazori, meditacijo, poleg tega ste učenec guruja Paramahansa Svamija Mahesvaranande. Kako to sovpada z vero v Jezusa Kristusa? Lahko sedite na dveh stolih?

To nista dva stola. Dokler se oba nazora obračata in trudita k izboljšanju človeka in univerzuma, je to en stol. V tem ne vidim nič spornega. Gre za dve narečji enega jezika. Živimo v času, ko smo pred etičnim kolapsom in globalno vremensko katastrofo, ki smo ju zakuhali sami, pa vendar se še vedno raje bojujemo za svoj kos kolača, kot da bi pogledali na veliko sliko našega planeta in poskušali kaj narediti za boljši jutri.

Živimo na tradicionalno krščanskem območju, najbolj priljubljeni imeni sta še vedno Janez in Marija, govorimo o križevem potu, ko se poslovimo, rečemo zbogom, ne da bi se zavedali, od kod te fraze izhajajo. Obenem pa smo v času globalizacije, ko imamo znanje o novih religijah in filozofskih nazorih praktično na dosegu klika. Zaradi dostopnosti znanja in svežine 'novih' religij se je zgodil pomemben preobrat v sodobnem verskem prostoru. Iz tradicionalnih prepričanj vsake od religij se je razvil new age, za katerega je značilno, da se religije začenjajo mešati.

Pojavljajo se nove teorije; ali je bil Jezus v Indiji in se je učil joge, ali je Mohamed reinkarnirani Buda itd., kar je za bralca zagotovo zanimivo, saj dobi občutek, da je priča neki veliki zaroti, neki novi resničnosti. S tem se začenja težava, saj ljudje ne verjamejo več tradiciji, bolj jim je všeč nova interpretacija resnice. Izguba tradicionalnega prepričanja vodi v izgubo vernikov, manj vernikov pa pomeni manj moči, ki pa je nihče noče izgubiti.

To se dogaja tako pri nas kot tudi v tretjem svetu. Sem prihajajo vzhodne religije, tam se krščanstvo širi na račun drugih verstev. Moja resnica je, da je čas za solidarnost. Solidarnost pa ni isto kot slepa toleranca in hipi efekt, pri solidarnosti je treba včasih tudi kaj sebi ljubega žrtvovati, pa čeprav na račun miru in medsebojne strpnosti. Joga ni hudičevo seme in tudi vsi kristjani niso pedofili in le peščica ljudi iz islama je skrajnežev, ki so se pripravljeni samodestruktivno raznesti na ulici.

Če želimo ohraniti planet, je treba začeti sodelovati. Čas je, da prenehamo biti Božji otroci in postanemo Božji odrasli, ki se ne kregajo o tem, čigavo je kaj – saj gre vendar za skupno dobro!

11 Kako krmarite med Božjimi zapovedmi in potrebami življenja? Konec koncev dajete intervju za 'grešno' revijo, v kateri nikoli ne manjka golote. Ste kaj vzdržni pri seksu in ali bo ta prišel na vrsto šele po poroki?

Niti najmanj! Mislim, da s seksom pred poroko ni nič narobe. Tudi po poroki ne. [smeh] Glede golote v vaši reviji pa – zame je to lepota. Ženske v vaši reviji so okusne in lepe in to je zame estetika in umetnost. Rad jih gledam. Verjamem celo, da je Bog ustvaril precej grd planet in ga polepšal z lepimi dekleti. [smeh]

Da se je nekomu porodila ideja o celibatu, je v svoji mladosti moral bržkone okusiti vse sadove 'grešnosti'. Le tako je lahko ugotovil, da ta ni izvor sreče in resnice. Bravo. Po svoji zmoti in Božjem klicu pa je doživel neko katarzo oziroma konverzijo, spremembo mišljenja. Sedaj je, spremenjen, ves svet prepričeval, da telesno ni resnično, da se izvor sreče in resnice skriva drugje.

Somišljeniki poslušajo takšnega svetnika ter po njegovem nazoru poskušajo obvarovati še vse naslednje generacije pred takšno telesno grešnostjo, stranpotjo in zmoto. Z dogmami, nauki in predpisi sicer obvarujejo naslednike, obenem pa nevede brcnejo stran lestev, po kateri so takšni svetniki sami priplezali do celibatnega spoznanja.

Celibat, kot tudi prepoved seksa pred poroko, je točno tak mehanizem. Najprej se spoznajta, ljubita, se združita in zaobljubita pred Bogom, nato seksajta in imejta otroke. To je 'varna', tradicionalna pot, nihče od nas pa resnično ne ve, ali je zanesljiva. Primer: v preteklosti so bile v modi načrtovane poroke, kasneje poroke iz političnih, ekonomskih interesov. Še kasneje je prišla v modo poroka pred Bogom, danes pa je v modi poroka zaradi čiste ljubezni in osebnih interesov, ki nima nobenega drugega vzgiba razen samostojne odločitve partnerjev. Da, sedaj smo resnično svobodni in vemo, kaj je prav!

Če razlog ni več religija in če razlog ni več denar in vsi trdimo, da smo skupaj zaradi ljubezni do partnerja, ki ga lahko popolnoma sami izbiramo, zakaj je potem toliko ločitev? Ali smo v našem iskanju le prešli z dežja pod kap? Iz rezultatov je razvidno, da nikakršna poroka ni porok, garancija, da bosta živela srečno do konca svojih dni. Kje tiči zajec?

Menim, da v ljudeh samih. Nekaj je zanimivo, dokler ne dobiš, potem pa po navadi ne znaš ceniti, dokler tega ne izgubiš. Ljudje se, ko dobijo prstan, po navadi polenijo in začenja izginjati žar, ljubezen tako počasi odhaja v žare. Pri nas se s poroko stvari končajo, morale pa bi se šele začeti. Trud, iskanje skupnih točk, vsakodnevna rast partnerjev, to bi morali propagirati obe strani kot porok sreče, tako država kot tudi Cerkev. Ta trud in rast je osnovno vodilo, da so točke že tako skupne, da postaneta partnerja eno.

Komentarji