Tomaž Humar bo, ko bo izšla ta številka Playboya, v Pakistanu, pod osemtisočakom Nanga Parbatom in njegovo rekordno visoko južno steno. Jo bo preplezal, kakšne možnosti ima, da se živ vrne v dolino, kako preživlja dneve pod goro, ali pogreša ženske na odpravah, ali ga imajo zaradi slovesa, ki si ga je pridobil, kaj raje … Tokratnih 20V je nastalo na Mobitelovem pikniku dva dni pred odhodom v Pakistan, na katerem je bil za spremembo glavna zvezda sindikalnega nogometa.

Lani ste precej po tihem odšli v Tibet in tam splezali na osemtisočak Šiša Pangma. Je bila to potrditev rehabilitacije, zadnji preizkus uspešnosti okrevanja?

Da, prej sem šel na računalnik, da sem videl, kako je z mojim VO2 (poraba kisika na kilogram telesne teže, osnovni pokazatelj pripravljenosti pri vzdržljivostnih športnikih, op. p.) pa s trombozo. Samo sem imel pa v nogah še vse železje, ploščo in žeblje, dva vijaka v peti in štiri v stegnu … Da, prav gotovo je bil to preizkus, kar na slepo si ne bi upal iti nazaj na osem tisoč.

Ena noga je ostala po operaciji malo krajša, če se ne motim? Vas to ne ovira pri plezanju?

Desna noga je dva in pol centimetra krajša kot leva, ki je pa fiksna v peti, ne morem je več obrniti. Nekatere stvari plezam zdaj malo drugače. Recimo, pri športnem plezanju v skali imam težave s plezanjem prečnic v levo, predvsem kadar moram plezati z nogami na trenje.

Po operaciji ste imeli kar nekaj težav s krvnimi strdki. So te težave zdaj odpravljene?

Dve emboliji sta za mano, najprej maščobna, potem pa še pljučna. Do konca življenja bi moral ostati na injekcijah, vendar sem to potem odpravil z raznorazno alternativno medicino. Nehal sem jemati te injekcije in sem se hodil potapljat in kopat v Kamniško Bistrico pri štirih stopinjah. To te ubije ali pa ojekleni. Mraz in globina, se pravi pritisk, lahko privedeta do infarkta, jaz sem delal prav to. Nekakšna homeopatija.

Pokazalo se je, da se je po teh rečeh, ki sem jih počel sam s seboj, zadeva toliko sčistila, da oktobra 2001 v mojih žilah ni bilo nobenega strdka več. Sploh pa ne več tistega največjega v stegnu, ki je čakal, kjer je bila žila že čisto zamašena in jo je telo samo sčistilo, prebilo. Po mnenju Žareta Guzeja (zdravnika, udeleženca mnogih himalajskih odprav, op. p.), je to nemogoče. Ko se enkrat naredi strdek in zamaši žilo, je konec.

Ste po nesreči kdaj pomislili, da je z vašo alpinistično kariero konec?

Tisti trenutek, ko sem pribil v klet, sem občutil olajšanje.

Olajšanje?

Da, olajšanje, ker sem pred tem čutil, da se mi bo nekaj zgodilo. Zato mesec in pol pred tem sploh nisem vozil avtomobila. Po eni strani je bilo še dobro, da je takrat Karničarju uspelo presmučati Everest. Jaz sem se ustavil v ničli, medijsko in drugače.

Po enajstdnevni odisejadi v južni steni Daulagirija so mnogi poznavalci pričakovali, da si boste za naslednji cilj izbrali strmo skalno steno, tehnično zahtevno, a na nižji nadmorski višini in manj nevarno. Južna stena Nanga Parbata je zelo podobna Daulagirijevi. Zakaj prav ta stena?

Steni se vendarle razlikujeta. Čeprav je v povprečju južna stena Nanga Parbata manj strma kot južna stena Daulagirija, je pa tam, kjer se je nameravam lotiti, bistveno bolj strma. Poleg tega je tam več skale, ki jo bom moral preplezati, kot je je bilo na Daulagiriju. Kar se tiče nevarnosti, pa upam, da je bo manj. Težko je vnaprej predvideti in govoriti, ampak tam sem bil tri tedne in si ogledal vso zadevo in lahko rečem, da mi bodo direktno nad glavo viseli trije seraki (previsni snežni odlomi, op. p.), ob strani pa še dva.

Tam vmes bom moral plezati, in to v glavnem po skali. Zato je zadeva v osnovi tehnično težja, ker so težave enakomerno porazdeljene čez vso steno, pa še plezanje po skali je počasnejše kot po ledu ali snegu. Na Daulagiriju sem se, potem ko sem opravil s spodnjo skalno stopnjo, lahko izognil zgornji, tukaj se pa ne bom mogel. Nikamor, ne levo ne desno.

Tudi taktika naj bi bila drugačna, mar ne? V steno greste tokrat brez šotora?

Pri fizični pripravljenosti in pri opremi sem zdaj v primerjavi z Daulagirijem naredil ogromen korak naprej. Kar se tiče telesne pripravljenosti, sem zdaj vsaj 50-odstotno bolje pripravljen, vsaj po izidih testov, ki sem jih opravil na fakulteti za šport. Prej sem šel večkrat naprej samo s psiho, zdaj pa res lahko trgam. Kar se pa tiče tehnične opreme: v steno bom vzel visečo vrečo, za katero sem sam naredil dizajn, imam posebne šotore, ki tehtajo samo kilogram. Bil sem na posebnih testiranjih v Veliki Britaniji s termokamerami, da smo preverili moje telo, kje so zdaj njegove napake, in na tiste dele smo dali najboljši izolacijski material, ki obstaja. Če bi imel vsaj pol tiste sreče in danosti, ki sem ju bil deležen doslej, bi imel zadevo pokrito, bom prišel skozi.

Se pravi, da so »rezerve«, tisto nujno potrebno, če gre kaj drugače od predvidenega, prav tako velike kot doslej?

Za ta vzpon sem sam izbral opremo, treniral sem optimalno, psihično sem pripravljen, tako da sem zdaj na bistveno višji stopnji kot pri Daulagiriju. Ampak če te kamen zadene, je pa vsega konec. To srečo še zmeraj potrebujem, ne glede na vse. Messner je rekel za svojo smer (ki poteka v isti steni in po kateri naj bi Humar sestopil, op. p.), da če bi šlo tisoč alpinistov čez njo, težko da bi kdo vzpon preživel.

Komentarji