Zanimiva je zgodba o pripravah na nekajdnevno druženje s takratnim egipčanskim kraljem Farukom. Tudi zdravstveno ste morali biti povsem neoporečni in obstaja anekdota o tem, kako so vam iz kabrioleta sunili vzorce.

Peljal sem se v Nico, kjer sem želel odposlati posebej zapakirane vzorce. Vmes sem se ustavil in šel pit na hotelsko teraso. Kabriolet sem pustil odprt, in ko sem se vrnil, ni bilo več paketa z vzorci. Smejal se je ves Monte Carlo. Kljub temu sem bil na koncu zdravstveno neoporečen.

Z zdravjem sem imel srečo. Marca sem dopolnil 88 let, vmes pa sem bil bolan le enkrat na mandeljnih in enkrat operiran na slepiču, ko sem v bolnišnici preživel šest dni. Nikoli nisem bil zavarovan, nikoli nisem plačeval pokojnine … V 60 letih sem prvič prišel k zdravniku. Leta 1985 so mi operirali raka na prostati in v bolnišnici sem bil pet dni. Povem vam, tudi ko je človek star 80 let, ni nujno, da potrebuje viagro. Vse se dela samo v glavi.

Pravite, da ste se vedno potrudili za svoje ideje in sanje. Koliko ste se morali dejansko potruditi za uresničenje svojega izumiteljskega življenja in koliko menite, da je bita to neogibna posledica vašega talenta, genov?

Veste kaj, treba je biti miren. Morate imeti mirno glavo. Izumitelj ne sme razmišljati o sendviču, o tem, kaj bo jutri jedel. Še dobro, da sem živel v hotelih. Izumitelj mora razviti možgane. Jaz imam en del možganov za izume, drugega za ženske. Moja mama je dejala, da je moški aktiven do groba. Imel sem neverjetno mamo! Mogoče sem zato tako zdrav. Dojila me je do tretjega leta, zatem je prišla sestra in je prevzela moje mesto. Pri izumiteljstvu morate res ogromno misliti.

Zanima me ta polovica, ki se ukvarja z ženskami ... Nekoč ste mi že povedali, da obrežje blejskega jezera ni primerno zgolj za sprehajanje, ampak da so krošnje dreves primerne tudi za nočne ljubezenske avanture.

Ja, ampak to drevo je lani zima pokončala in so ga norci odžagali. Res, tistega najlepšega, nad jezero sklonjenega drevesa na Bledu ni več. Malo se je odlomilo in so ga kar odžagali. In to je tista žalost. Izginjajo znamenite reči.

Vi ste sicer že poročeni prišli v Monte Carlo?

Ja, v Monte Carlo sem prišel z ženo in otrokom. Hčerka, ki pa se je ubila, je bila celo rojena tam. Sicer je bila tam res zanimiva mešanica vseh vrst ljudi. Pomešani so bili ženske, barabe in avanturisti – in prav ta mešanica, tisto tedanje življenje, to je bilo interesantno. Nekateri so celo s ponosom povedali, kako so katero ogoljufali. Spet drugi pa so trdili, da so v Monte Carlu najlepše ženske, vendar so bile iste že od leta 1900.

To so dejali zato, ker je bilo veliko starih. Ampak prav tiste starejše so potem oženili žigoli. Od njih so potem podedovali. Delali so tudi scene na pokopališču. Želeli so skočiti v grob, lase so si pulili, toda čez teden dni so že imeli drugo. (smeh)

Kako ste živeli, ko ste bili na vrhuncu izumiteljskega potenciala?

Samo izumljanje in uživanje. In sedaj imam z dediči takšno situacijo, da bom vzel knjigovodjo, da bo povedal, ali sem resnično vse zapravil. (smeh) Jaz sem namreč zapravil vse. Zapravil sem sedem hiš. Imel sem hišo v Firencah, Beljaku, Lyonu … vse to smo zapravili. Trikrat sem bil namreč milijonar. Ampak trikrat milijonar iz nič! In sem spet vse zapravil. Milijonarji danes ne znajo zapraviti denarja. Jih je zelo malo, ki bi to znali.

Kako blizu lahko rečemo, da ste prišli takrat tem znanim ljudem na Azurni obali? Ste bili njihov prijatelj ali jih je bolj zanimalo to vaše ekstravagantno izumiteljsko življenje?

Ne, imel sem prijateljske odnose. Takrat sem bil še mlad, poznal sem stare in mlade ženske, družba se je vseskozi tako povečevala, da sem na koncu rekel, sedaj pa je čas, da grem nekam na kmete.

Iz tega druženja so nato dejansko sledile tudi materialne dobrine. Neko jutro vas je namreč zbudilo prav prijetno presenečenje, ko ste pogledali skozi okno na parkirišče. Avto.

Prav paša me je vprašal, kaj želim za rojstni dan. In sem rekel, tako v hecu, avto. Astona martina. Potem me nekega dne zbudijo, pogledam skozi okno in na parkirišču je stalo moje darilo. In sem si kupil primerno obleko, kapo, šal … Saj veste, kako je, ljudje padajo tudi na avtomobile. Na žalost. Jaz sem vedno želel gledati široko. Zdaj že deset let vsak dan hodim jest v Bohinjsko Belo.

Vse je tako kmečko in zato se tam najbolj fino počutim. Super restavracija je. Imel pa sem tudi navado, da sem hodil v hotele, v katerih so spali zgodovinsko pomem­bni ljudje. V hotelu Ermitage je spal, recimo, tudi Napoleon. In tam so mi dali sobo, v kateri je spal, in vse, kar je zajtrkoval. Tam sem se tudi kremšnite naučil pravilno jesti. Nikoli nisem vedel, da se jo mora pritisniti, nato okoli pojesti, nato zopet pritisniti in na koncu zagrabiti tisto, kar je stisnjeno, in nato popiti kozarec šampanjca.

Pojdiva nazaj k izumom. Koliko ste jih imeli?

Štiristo patentiranih in prek tisoč nepatentiranih.

Kaj pa airbag? Do vas so menda prišli nemški raziskovalci in dejali, da bi lahko uveljavljali pravice za nazaj.

Ne, nič ne bo od tega. Minilo je že več kot 18 let. Tega izuma nisem mogel takrat razviti, tako kot je to danes, ker še ni bilo tehnike. Vendar sem si mislil, da bo to izvedljivo. Ampak jaz sem imel bombo s 300 atmosferami zraka. Ko sem to sprostil, se je stopil ventil. To je bilo nemogoče izvesti. Ta izum sem v osnovi pripravil za nizozemski trg, kjer je veliko avtomobilov padlo v vodo, to pa bi jih dvignilo na površje. To je bilo leta 1957, ko so imeli na Nizozemskem prav šole za to, kako zlesti iz kanala.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 3.

• 2. junij. 2008, 14:01 | Andrej Hamler:

  Članek me je pritegnil ravno zaradi izumitelja Florjančiča katerega življenje me je tako fasciniralo, da sem se skoraj slinil ob branju njegove knjige:)

  Želel bi si imeti tako srečo, kot ste jo imela oseba, ki ste naredila intervju z njim. Verjetno je kar zanimivo govoriti s človekom, ki mu o pripovedovanju svojih dogodivščin nikoli ne zmanjka besed. Pa še veliko uspešnih intervjujev vam želim. Andrej Hamler

• 20. januar. 2009, 12:59 | MILENA:

  Gospod Peter Florjančič je zagotovo edini v naši domovini, ki se je družil s smetano družbe (tudi naslov njegove knjige - SKOK V SMETANO - je pravi), preživel s svojim šarmom, humorjem, sposobnostjo in izgledom. Skratka car, ki mu današnji playboji ne sežejo niti do gležnjev. Vse od otroštva, pobega, življenja, druženja - vse je predloga za film, še živečega "kralja".

• 23. oktober. 2009, 19:20 | Frenk:

  Prebral sem knjigo...
  Gospod Florjančič je velik človek, kakršnih je zelo malo.
  Njegova življenska zgodba, bi lahko bila vodilo vsem nam.
  Upam, da se bodo najine poti v
  prihodnjosti križale in ga bom imel čast osebno spoznat.
  Vesel in ponosen sem, da je Slovenec.