Pri nas zagotovo. »V svojem življenju sem moral dvakrat umreti, da imam danes 87 let. Imel sem pet državljanstev in 43 avtomobilov, da sem bil mobilen. Ker nisem bil nikdar na bolniški in nisem plačeval za pokojnino, je danes tudi nimam, zato se moje delo izumitelja ne sme zaustaviti. Moj poklic me je prisilil, da sem preživel 25 let v hotelih, štiri leta v avtomobilih, tri leta v vlakih, leto in pol v letalih ter eno leto na ladji,« se v svoji knjigi Skok v smetano, ki bo izšla v teh dneh, Peter Florjančič opiše sam.

V knjigi opisujete ljubezensko avanturo med vami, takratnim skakalnim planiškim upom, in njo, vdovo tridesetih let. Za vselej ste si zapomnili njen parfum. Je zato steklenička za parfum brez stisnjenega zraka vaš morda najprepoznavnejši izum?

Ta izum sicer ni najprepoznavnejši. Bolj je recimo diaokvirček, ki sem ga naredil leta 1969 in že 30 let zaposluje 2000 ljudi. Ta izum so kupovale firme, kot so Kodak, Fuji, AGFA, Adox in Ferania. Stekleničko za parfum pa sem izumil za ženske. Kar ima ženska v torbici, je za izumitelja najzanimivejše. Najprej se morate pozanimati, kateri trg je pravi, kajti trg je najpomembnejši.

Torej, ko sem bil v Monte Carlu, sem opazoval ženske z najrazličnejšimi torbicami in se zamislil nad velikimi parfumskimi steklenicami, ki jih niso mogle nositi s seboj. Nato sem naredil stekleničko z razpršilcem, ki pa na začetku še ni bila popolna. Nato smo to razvili in to je še danes popularno. Vsi danes delajo s tem sistemom. Delal sem tudi za Guerlaina, Diorja in oni so me nastanili v najprestižnejši hotel na aveniji Champs-Élysées.

Tam mi je bilo fino in rekel sem si, tukaj bom pa ostal. Rad sem tudi dobro jedel, ampak če moraš vohati parfume, ne smeš jesti česna, ne piti, ne kaditi. Jaz pa sem raje dobro jedel, kadil … Sicer pa glede spomina na vonj njenega parfuma ... Jaz bi dal vsakega mladega fanta ali punco najprej v kupleraj, da bi vedeli, kam gre življenje. Tukaj pa se kar takoj oženijo s prvim, ki ga spoznajo, in zato je toliko ločitev. Jaz pa sem z ženo praznoval diamantno poroko. Kupleraj zato mora biti, in tisti ljudje, ki tega ne razumejo, nimajo nič od življenja.

Kako ste sploh stopili na izumiteljsko pot?

Takrat je bila vojna in Nemci so od mene želeli, da izumim nekaj za invalide, ki jih je bilo veliko. Tako sem začel razmišljati o izumih, pripravljati nekaj zanje, a hkrati sem že takrat vedel, da bom Nemcem ušel. Oni so me namreč hoteli imeti dlje časa. Nato sem ušel v Švico in spoznal Juda, ki me je v življenju vsega naučil. Moj prvi izum so bile tako statve za invalide. To sem naredil v Švici. Tudi tam so imeli invalide in moj izum jim je pomagal. Jud je to prodal za 300 tisoč. In sem si rekel, bom pa izumitelj. Vse lahko narediš, saj je vse izum. Kako spoznate eno žensko, kako jih spoznate deset … vse je izum.

Če se vrneva v čas pred pobegom v Švico: bojda ste videli samega Himmlerja, kako je sestopil iz letala na blejski led. Takrat ste rekli, da je Bled dobil novega lastnika.

V času, ko sem pobegnil, sem delal na otoku, led pa je bil zamrznjen. Po njem smo na otok nesli butare. Zaradi gestapa je bilo to nevarno, takoj bi nas lahko aretirali. Še kaj več ... To je bilo aprila leta 1943. Na otoku smo sestavljali načrt za pobeg. In prav takrat, ko smo se dobili zadnjič, je na obali zamrznjenega jezera pristalo nemško letalo fizerer storch. Kasneje sem izvedel, da je iz njega izstopil prav Heinrich Himmler in da naj bi se v enem izmed blejskih hotelov pogovarjali o zajetju Tita v akciji desant na Drvar.

V svet glamurja Azurne obale ste takrat dobesedno pobegnili iz okupirane Gorenjske. Vaš svobodni avanturistični duh se je želel preseliti in v Monte Carlo ste bojda odšli za 14 dni, potem pa ostali tam 15 let. Kakšni so bili vaši prvi koraki v Monte Carlu?

Krasni. V Monte Carlo sicer danes ne bi več šel. Takrat je bila tam romantika, bile so vile, pravljice, kolonije … vse je prišlo v Monte Carlo. Bilo je toliko denarja, da sem ga lahko zavohal v zraku. Takrat sem šele zvedel, da denar dejansko diši. Prišel sem v Monte Carlo in želel sem si vse ogledati. Odšel sem v Monte Carlo Beach, kjer so bili tudi telesni stražarji egipčanskega paše, ki jih je moja mala hči polila. Dobila je po riti in je jokala.

Zjutraj pa pride majhen tovornjak in v apartma mi prinesejo darila z vizitko. Paša me je povabil na razgovor v Hotel de Paris. Vprašal me je, zakaj sem hčer našeškal. Nato je predlagal, da bi jo kupil, saj sam nima otrok. (smeh) Odvrnil sem, da je ne prodam. Od takrat me je vedno nagovarjal in z mano želel ustanoviti društvo. Nato sem se preselil v Monte Carlo in se nisem več vrnil v Švico. Tam sem še celo pustil svoje kovčke. Tudi zaradi Monte Carla je naslov moje knjige Skok v smetano. Kajti kamorkoli sem skočil v Monte Carlu, je bila tam sama smetana.

Koga bi še lahko navedli iz tega vašega izumiteljskega obdobja v Monte Carlu? Kdo so bili tisti, ki ste jih takrat poznali?

V Monte Carlu so bili Grki – Onassis, Livanos ... Onassis je imel jahto v bližini okna moje delavnice za prototipe. Velikokrat sta ga zjutraj obiskovala Churchill in tudi Calas. Vse bi lahko fotografiral s teleobjektivom. Tam so bili tudi arabski kralji in šejki, filmski igralci. Orson Wells in Rita Hayworth sta bila na neki filmski premieri in bil sem pri isti mizi. Nikoli ne bom pozabil.

To so najlepši vtisi. Poznal sem tudi Marlene Dietrich. Interesantna je bila tudi Coco Chanel. Dobivali smo se v baru v Monte Carlu. Marlene Dietrich je tudi dobila mojo stekleničko za parfum. Poznal sem tudi Salvadorja Dalija in Franka Sinatro. Tega sem spoznal na koktajl partiju.

V vili, na zabavi, kjer je bilo tisoč ljudi. Te zabave so bile ogromne. Nore! In na zabavah so bili vsi, tudi manj imenitni ljudje. Žigoli, lopovi, gangsterji, tihotapci z dobrimi referencami in prevaranti vseh vrst. Ampak z vsemi si lahko prišel v stik.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 3.

• 2. junij. 2008, 14:01 | Andrej Hamler:

  Članek me je pritegnil ravno zaradi izumitelja Florjančiča katerega življenje me je tako fasciniralo, da sem se skoraj slinil ob branju njegove knjige:)

  Želel bi si imeti tako srečo, kot ste jo imela oseba, ki ste naredila intervju z njim. Verjetno je kar zanimivo govoriti s človekom, ki mu o pripovedovanju svojih dogodivščin nikoli ne zmanjka besed. Pa še veliko uspešnih intervjujev vam želim. Andrej Hamler

• 20. januar. 2009, 12:59 | MILENA:

  Gospod Peter Florjančič je zagotovo edini v naši domovini, ki se je družil s smetano družbe (tudi naslov njegove knjige - SKOK V SMETANO - je pravi), preživel s svojim šarmom, humorjem, sposobnostjo in izgledom. Skratka car, ki mu današnji playboji ne sežejo niti do gležnjev. Vse od otroštva, pobega, življenja, druženja - vse je predloga za film, še živečega "kralja".

• 23. oktober. 2009, 19:20 | Frenk:

  Prebral sem knjigo...
  Gospod Florjančič je velik človek, kakršnih je zelo malo.
  Njegova življenska zgodba, bi lahko bila vodilo vsem nam.
  Upam, da se bodo najine poti v
  prihodnjosti križale in ga bom imel čast osebno spoznat.
  Vesel in ponosen sem, da je Slovenec.