Boste ob izidu Playboya 28. decembra še trener Uniona Olimpije?

Upam, da. [smeh] V vsej zgodbi gre za to, da mora trener svoje videnje parketa prenašati direktorju. Ta pa ga potem prenaša naprej, upravnemu odboru. Dejstvo je, da potrebujemo okrepitve. Tako sva, kar se tega tiče, z direktorjem v neprestanem sporu. Kot trener si namreč želim novih igralcev, direktorjeva naloga pa je, da klub pripelje do konca sezone z razpoložljivimi sred­stvi, brez rdečih številk.

Ob tem ne gre pozabiti, da je pri nas v teku sanacija, in jaz to razumem. Sam sem poskušal z izjavo o odstopu prek medijev nekako spodbuditi odgovorne k intenzivnejšemu razmišljanju o novih okrepitvah, po drugi strani pa tudi motivirati ekipo. Sicer pa se upravni odbor dobro zaveda trenutne igralske in finančne situacije ter mi zagotavlja, da trenerska zamenjava ne pride v poštev tudi v primeru neke daljše serije porazov. Ne nazadnje pa je na meni, da se odločim, ali bom ostal. Tukaj je tako kot v vsakem drugem poslu. Če misliš, da boš lahko šel naprej in više, ostaneš, sicer iščeš svojo priložnost drugje.

Pa bi lahko kot trener kljub negativni igralni seriji ostali za krmilom ekipe?

Ne, gotovo ne. Takšen način dela se ne sklada z mojo življenjsko filozofijo in temperamentom. Po naravi sem zmagovalec in daljša negativna serija bi me nedvomno dotolkla. Počutil bi se kot klovn na igrišču.

Cilji pred letošnjo sezono so bili jasni. Na prvem mestu je sanacija klubskih dolgov. Kako se to odraža na ekipi?

Klubska sanacija nam je precej zvezala roke. Zavedati se je treba, da smo imeli sredi poletja sklenjene pogodbe samo z dvema igralcema. Žal nam ni uspelo zadržati Markoishvilija in Lorbka, da ne govorim o Ranniku. Vsi igralci, ki smo jih kontaktirali, so se Olimpije izogibali v velikem loku zaradi bojazni pred propadom kluba. Njihovi menedžerji nam niso hoteli niti poslati predstavitvenega DVD-ja, češ da bomo čez nekaj mesecev v stečaju. In v takšnih okoliščinah nam je uspelo pripeljati Miliča, Hukiča, Dragiča in še nekaj kakovostnih igralcev. S tem sem, jasno, zadovoljen.

Ni nam pa uspelo pripeljati dovolj dobrih zamenjav za te fante. Ko sestavljaš ekipo čisto od začetka, moraš imeti zelo srečno roko, da se vseh 12 fantov med seboj razume. Ne samo na igrišču, predvsem v garderobi. Nam to letos, zaradi omenjenih težav, ni najbolje uspelo. In ravno to je dodaten razlog, da si želim kakšnega novega obraza v moštvu. Vnesel bi prepotrebno svežino in spremembo. Je pa res, da je Olimpija nad vsemi nami. In če je za obstoj kluba treba tako močno zategovati, se s tem strinjam.

Če bi lahko ta trenutek, brez omejitev, sestavili svojo sanjsko evropsko ekipo, kdo bi bil njen član?

Mimo Lakoviča, ki je motor Barcelone, ne morem. Na dvojko bi postavil sina Sanija, ki je lani s Panathinaikosom osvojil evropski prestol. Na trojko bi postavil, da bom malo zaščitniški, ostrostrelca Hukiča. Najboljša štirica v Evropi je zame nedvomno Smodiš. Pod koši bi v moji sanjski ekipi igral Peković iz Partizana.

Kolikšen je letošnji proračun za igralce v primerjavi z drugimi slovenskimi klubi?

Moram priznati, da so se nam lanski prvaki, kar se proračuna za igralce tiče, kar pošteno približali. Po neuradnih podatkih nas loči nekje 400 tisoč evrov. To je po eni strani za slovensko košarko dobro. Zavedati pa se je treba, da nas od drugih siromašnih ekip v evroligi ločijo milijoni. Pri Olimpiji milijone na bančnem računu nadomeščamo z večjo bojevitostjo in srčno igro.

V ekipi so letos kar štirje Američani. So resnično tako problematični, kot se govori?

Tudi sam bi imel raje v ekipi več slovenskih košarkarjev. Vendar so časi, ko so perspektivni domači igralci, da tako rečem, peš hodili v Olimpijo, mimo. Poglejte Vidmarja ali Preldžiča. Če bi bilo po moje, bi bila danes oba pod Rožnikom. In če se nas izogibajo domači igralci, potem si predstavljajte, kako je šele s tujci! Tako smo lahko izbirali med tistimi, ki so bili priprav­ljeni priti.

Kar se Američanov tiče, nam je, poleg nižjih cen tamkajšnjih košarkarjev, tistih brez velikih izkušenj, finančno dodatno šlo na roko dejstvo, da je dolar šibek v primerjavi z evrom. Pri Američanih je vedno na prvem mestu denar. Saj je tudi pri drugih, vendar so vsi ti pripravljeni malo potrpeti. Poleg tega je Američane treba košarkarsko vzgojiti, saj imajo drugačno košarkarsko filozofijo, nam bolj znano kot run'n'gun.

Kar se odnosov znotraj ekipe tiče, lahko rečem, da se nekateri igralci trudijo vzpostaviti nekakšno harmonijo. Z direktorjem sva opravila kopico individualnih pogovorov in poskušala zbližati določene igralce. Vendar če dva nočeta iti na kavo skupaj, pač nočeta. Poskušal sem tudi z zamenjavami po sobah na gostovanjih. In se je izkazalo, da so se v sobah družili ločeno, potem pa odšli v svoje sobe samo spat.

Bistveno laže bi bilo, če bi bilo treba vklopiti tri, štiri igralce. Nekateri nam sedaj očitajo, da smo zgrešili z izborom in naredili napake. Priznam, res smo jih. Vendar pa je pri 12 igralcih domala nemogoče zadeti. Zadnja opcija pa je vedno, da se določenemu igralcu zahvalimo za sodelovanje.

Komentarji