Od letošnjega januarja bo imel sveže upokojen 64-letni Janez Šmitek, smučarski trener, ki je to delo opravljal vse od leta 1964, veliko časa za svoje najljubše početje, smučanje, pa za potovanja po svetu in fotografiranje naravnih lepot. Vzgoji mladih smučarjev (in v njegovem primeru je vzgoja kar primeren izraz, saj je bil znan po tem, da, recimo, cvekarjev ni pustil na treninge) se je posvetil po diplomi na Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani in dodatnem šolanju na Ensi, sloviti smučarski šoli v Chamonixu, v svoji karieri pa je največkrat delal z mladinci.

Na začetku sedemdesetih tudi s kasnejšo megazvezdo alpskega smučanja, Ingemarjem Stenmarkom. Dvakrat je vodil slovensko člansko reprezentanco, prvič v sezoni 1998/99, v kateri je Jure Košir z dvema zmagama v Kranjski Gori in v Kitzbühlu doživel svojo drugo, karvinško pomlad, ter v olimpijskem letu 2006, ko se je s tem istim in z njegovimi kolegi razšel s prepirom. Od takrat so tudi mnoge njegove izjave, neposredne, čeprav zavite v slikovite metafore o Slovencih kot kmetih in malih igralcih na rdeče ali črno.

1. Ob zmagi Tine Maze na Zlati lisici smo mnogi presenečeni ugotovili, da jih je zbrala že toliko kot Mateja Svet, le da jih zbira z velikimi premori in padci. Zakaj?

Tino poznam že zelo dolgo. Več zmag zaporedoma je dosegla na začetku, ko jo je treniral Janez Slivnik, moj nečak. Sledil je strahoten padec, ki je bil absolutno povezan s psiho. Zame je mariborska zmaga zmaga nad samo seboj. Mislim, da je bilo smučanje tam čisto postranska zadeva. Motiv je bil tisti. Tina je zapustila reprezentanco, za kar moraš imeti korajžo in vsak tega ni sposoben. Nenadoma je morala skrbeti za vso ekipo, zaslužiti zanjo. Poleg tega je ona kot zmagovalka – in da to res je, je že večkrat dokazala – želela zmagati, želela se je dokazati, ni hotela biti polovičar.

Tudi sam moram priznati, da nisem verjel, da ji bo še kdaj uspelo zmagati v veleslalomu. Seveda je imela ob izbiri terena tudi srečo. Če bi bila tekma v Kranjski Gori, mis­lim, da ne bi zmagala. Nekaj dni prej je bila v Kranjski Gori Karbonova, ki ima za tisto strmino boljšo tehniko. Je pa Tina velika zmagovalka in mnogi med njimi so zelo težki karakterji, ki morijo vse okrog sebe. Trenerjem takih je zelo težko in zato jim to zmago tudi zelo privoščim.

2. Bomo reprezentanco, kakršna je obstajala včasih in kakršno ste še vi trenirali, v bodoče sploh še poznali?

Na svoje greš lahko samo, če imaš denar. Že velikokrat sem povedal, da ta način, kakor se mi lotevamo tekmovalnega smučanja, pa Avstrijci in še kdo, ni najboljši. To sta ne nazadnje dokazala Kostelić in Girardelli ter še kdo. Gre za individualni pristop, ki je v metodičnem postopku najboljši pristop. Če imate svojega učitelja angleščine, se boste bistveno več naučili, kot če vas je v razredu 30. Res pa je, da ob tem nastopijo blazne težave, predvsem pri organizaciji treninga. Kako priti do proge?

Že v reprezentanci je težko, kaj šele posamezniku. Ampak če si zelo dober, te marsikdo vzame, da te ima za primerjavo. Poleg tega ima tak tekmovalec ob sebi najmanj dva človeka, ki revni ekipi, kakršna je slovenska, lahko pomagata. Tako da je za vrhunske rezultate individualni pristop gotovo najboljši. Če jih imaš v ekipi devet, kolikor sem jih imel sam prvo leto, se ne da delati, sploh ne takrat, ko se pokaže potreba po priganjanju. Vsi ljudje smo nagnjeni k lenobi. 'Ah, danes pa dežuje in se mi ne da. Bom že not p'rnesu ...' V športu se ne da nič not prinesti. Nobena stvar. Ima pa skupina tudi svoje pluse. Če je skupina zdrava, se v njej borijo, kdo bo koga. To je super.

3. Če sem lahko nekoliko ciničen, bi rekel, da bo individualni pristop v bodoče itak edini, ker ne bo več smučarjev. Smučanje je namreč vedno dražje, tudi zaradi milih zim, poleg tega pa naj bi bili otroci – bodoči smučarji – telesno vedno manj sposobni. Je to zadnje že dejstvo, potrjeno z raziskavami?

Seveda. Če vprašate učitelje športne vzgoje v osnovnih šolah, vam bodo to tezo gotovo potrdili. Govoril pa sem tudi z mnogimi iz drugih dežel, iz Francije, Kanade, ZDA ... Povsod je podobno. Smučarija je pa zelo težek šport. Treba je veliko potovati, mraz je, udariš se ... Strahotno voljo potrebuješ. Vse pa se začne pri družini. Ona je tista, ki mora v celoti prilagoditi življenje svojemu otroku. Če ga ne, ni rezultatov. Še tako dober trener je ne more nadomestiti. Zelo dobro izkušnjo imam z Grego Benedikom, ki stanuje blizu mene. Oba starša se ukvarjata s športom, sta veliko v naravi, in ko sem ga kot 12-letnega začel trenirati, je do takrat že ogromno smučal. Ko se je vračal domov, je vedno naletel na družino, ki se je ukvarjala s čim podobnim. Če ima pa kdo zahtevno službo in ga ni nikoli doma, je pa takoj problem.

4. Vi ste še trenirali na Triglavskem ledeniku, ki ga danes ni več. Kako pa je bilo?

U, madona, fajn! Ko sem bil sam še tekmovalec, kasneje pa trener, smo daleč v pomlad trenirali na plazu pod Prisojnikom. Znano je bilo slovensko prvenstvo, ki smo ga tam organizirali junija. Zdaj ledenika ni več. Še avgusta smo tam trenirali, in to popoldne, ker je bilo zjutraj preveč ledeno. Tako trdo je bilo. Neko sezono sem bil kot trener Jesenic in državne mladinske reprezentance pod Prisojnikom 52 dni. Tudi na Kredarici smo imeli treninge in slovensko prvenstvo. Še zdaj se spomnim, da je najboljši veleslalomist progo odpeljal v eni minuti. Si predstavljate, kako dolg je bil ledenik?

Ko smo trenirali, smo odpeljali šest veleslalomov zjutraj in štiri popoldne. Peš, brez vlečnic. Motivacija je bila takrat čisto drugačna. Srečni smo bili, da lahko to počnemo, nam se je zdelo normalno. V moji glavi se je zavrtelo, ko sem prvič prišel v Val d'Isere. Ko sem gledal tisto, sem si rekel: »Pa ti Francozi so zanič.« Če bi mi imeli take razmere, bi jih imeli devet med desetimi.

Komentarji

Trenutno število komentarjev za to objavo: 1.

• 18. februar. 2009, 10:32 | žičničar:

  Bravo Janez, če bi bil on trener nebi bili slovenci za predtekmovalce