Playboy Slovenija Vse kar moške zabava!

»Spominjam se začetkov svoje kariere, ko smo na državnem prvenstvu še dirkali s Tomosovimi mopedi. Na dirki v okviru prvenstva v avtokampu Solaris je drselo že na suhem asfaltu, na mokrem pa je bilo kot na ledu. Domačin Darko Rogulič je treniral vse leto, da bi me prehitel. A treniral je na suhem, pred dirko pa se je ulilo. Takoj po startu v prvem zavoju je izginil s ceste, kot bi ga njiva pod cesto posesala vase. Tako ga je odneslo, da nam sploh ni bilo jasno, kje je. Padel je, jaz pa sem zmagal. Domače organizatorje je padec njihovega favorita tako razočaral, da sploh niso priredili podelitvene ceremonije. Pokale so nam najhitrejšim trem podelili kar na parkirišču in nas poslali domov,« me je s svojimi dirkaškimi zgodbami pritegnil v slovenski javnosti povsem spregledani svetovni prvak Igor Jerman.

Ravno tisti dan, ko sva z letošnjim svetovnim prvakom v vzdržlji­vostnem motociklizmu sedela
v eni od domžalskih pivnic in ­srebala vsak svoje pivo, je v Ljubljani divjala vsesplošna košarkarska histerija. Evforični ljubitelji iger z žogo so se v za promet zaprtem mestu prišli ­poklonit ekipi, ki je na evropskem ­prvenstvu osvojila četrto mesto. In ostala brez zmagovalnih stopničk. Igor Jerman, ki je nedavno že drugič postal svetovni prvak, se je ob tem le grenko nasmehnil.

1. Čestitke predsednika vlade, sprejem v središču mesta in božje čaščenje ekipe, ki je osvojila četrto mesto na evropskem prvenstvu v košarki. Kako je bilo potem šele ob vaši vrnitvi domov, po osvojitvi prvega mesta na svetovnem prvenstvu?

Z motocikli aktivno dirkam 20 let. V tem času sem dosegel lepo bero uspehov na evropskih in svetovnih prvenstvih, vseh zmag na mednarodnih dirkah pa sploh nisem nikdar štel. No, v tem času se do danes še nihče razen prijateljev in navijačev ni spomnil, da bi mi čestital, kaj šele, da bi se šli zaradi tega kakšen cirkus sredi glavnega mesta. Tako je pač doma. V Avstriji, kjer je nastanjena moja ekipa, pa smo imeli veličasten sprejem, pa čeprav nihče od treh dirkačev v ekipi ni Avstrijec. Z dirkalnimi motocikli smo se pripeljali skozi mesto. Zaprt koridor, policijsko spremstvo in množica ljudi. Avstrijska nacionalna ­televizija ORF je spremljala dogodek in v nedeljo so o našem uspehu zavrteli enourno oddajo.

2. A vendar je vaš drugi naslov svetovnega prvaka hkrati tudi drugi za Slovenijo. Nobenemu motociklističnemu športniku do sedaj na domačih tleh še ni uspelo niti približno kaj ­podobnega. Kljub vsemu vam Borut Pahor ni čestital, kot je košarkarjem za spodleteli poskus v končnici ­evropskega prvenstva.

Ja, je žal tako, da v Sloveniji največ štejejo športi z žogo. Meni je čestital samo domžalski župan, pa še njegove ­čestitke smo se presenečeni ustrašili. Ob 22. uri je poslal brzojavko in doma smo najprej pomislili, da je kdo umrl. No, ampak vsaj spomnil se je na moj uspeh in se mi je zdelo to izjemno lepo. Naslov svetovnega prvaka zahteva izjem­no veliko truda in vsaka pohvala ob uspehu je seveda poplačilo za moje povsem voluntersko dirkanje. Morda je žalostno, da je tako, a dejstvo je, da se tudi z AMZS-ja kot krovne domače zveze za motociklistični šport nihče ni oglasil.

3. Toda doma ste uspeh kljub temu dobro proslavili?

Seveda. To je pa jasno. Ob prihodu domov so me na domačem dvorišču pričakali vsi prijatelji, vsi navijači in vsi ljubitelji ter simpatizerji tega športa. Pijača je tekla v potokih in tudi hrane je bilo obilo. Skratka, prava domača veselica. Pristno rajanje, ki smo ga na koncu začinili še z ognjemetom. Jasno, da na dogodku ni manjkala niti naša zmagovita dirkalna yamaha pa več steklenic penine ter seveda nepogrešljiva harmonika. Moram priznati, da sem bil presenečen, da so se oglasile celo nekatere TV-ekipe in fotografi nekaterih večjih domačih časopisnih podjetij.

4. Vendar pa se zadnja dirka, na kateri ste v Yamahinem moštvu YART postali svetovni prvaki, ni iztekla najbolje.

S sovoznikoma Gwenom Giabbanijem in Stevom Martinom ste na dirki 24 ur Bol d'Ora v Franciji osvojili šele 14. mesto. Dirka sama je bila popolna katastrofa. Po približno štirih urah so se polomili vijaki na pokrovu alternatorja in iz motorja je začelo iztekati olje. To smo sicer popravili, a stvar se je ponovila še vsaj desetkrat. Na koncu nam je kljub temu uspelo odpraviti vibracije in čez noč je motor dob­ro deloval. Uspelo nam je nadoknaditi zamujeno. Ves čas smo bili daleč najhit­rejši, nato pa so se zjutraj spet pojavile težave. Približno pet ur pred koncem dirke se je naš motor začel pregrevati. Čeprav je bila njegova temperatura več kot 135 stopinj Celzija, smo vozili na vso moč, dok­ler ni razneslo hladilnega sistema. Zadevo smo zamenjali, toda temperatura ni pad­la. Po vseh težavah smo bili takrat še vedno na petem mestu, motor pa je bil tako rekoč uničen. Odločili smo se, da del dirke izpustimo in počakamo v garaži skoraj do konca, nato pa smo odpeljali še zadnjih nekaj krogov. Vozili smo tako, da smo na koncu kljub temu osvojili 14. mesto, saj nam je za naslov svetovnih prvakov ob skorajšnjem koncu sezone manjkala le ena točka. Tako smo naslov že osvojili, čeprav nas do konca sezone čaka še zadnja dirka v Katarju.

Komentarji