1. S študentskega radia in z odra KUD France Prešeren vas poznamo kot improvizatorja, od nedav­na kot kulinaričnega blogerja, multipraktika iz kuharske oddaje Desetka ... Imajo vaši hobiji in poklic – kreativni direktor na oglaševalski agenciji – kakšen skupni imenovalec?

Hm, verjetno dve stvari: improvizacijo in koncept. Kadar kuhaš, moraš imeti v glavi, za koga kuhaš, kaj in kdaj boš serviral, katero vino gre zraven in tako dalje. Če pa delaš oglaševalsko kampanjo, moraš imeti v mislih, kaj boš povedal, komu in za koliko denarja. Podobno je na radiu. Vsaka stvar mora imeti rep in glavo. Pa naj gre za večerjo, izbor muzike ali oglaševalsko kampanjo.

Improvizacija je en tak super moment, naval adrenalina, ki te drajva. Lepota improvizacije je v tem, da zanjo ne potrebuješ veliko časa, samo talent. In prakso, seveda. Na radiu, recimo, si nisem nikoli pisal, o čem bom govoril. Rhyme Kickers so a la minute oddaja, kar pride, pride ... Kar ima tudi slabo stran: ne veš, kje se neha. Delati za televizijo pa je precej drugače, več stvari je naštudiranih, scenariji so vnaprej napisani, vse se večkrat snema ... Ni te energije, ki jo čutiš v živo.

2. Vzemiva za primer nemške teve programe; precej kuharskih oddaj je zaslediti, celo več njih v enem dnevu. Kar kaže na njihovo priljubljenost oziroma veliko gledanost. V Podalpju doslej s tovrstnim programom nismo imeli sreče. Zakaj se pri nas ne da narediti sproščene, zabavne, poučne kulinarične oddaje?

Ker je drago. Po mojem je to edini problem; draga produkcija glede na potencialno število gledalcev. Dobre kuharske oddaje tipa Jamie lahko teve postaje kupijo dosti ceneje. Zakaj so dali Nemci triurno kuharsko oddajo v prime time v petek, soboto in še v nedeljo ... to pa je drugo vprašanje. Mogoče kulinarika pri nas še ni tak trend; verjetno gastronomsko še nismo tako daleč, narod še vedno najprej gleda na ceno.

3. Ste se zato odločili za omejen kuharski budžet desetih evrov? Je res možno dobro skuhati za tako malo denarja?

Koncept za Desetko si je izmislil Urban – kuhali bomo poceni, ampak dobro. Večina ljudi nima bodisi denarja bodisi časa, da bi po tržnicah iskali biojagnjetino. Iz tega, kar je na voljo v supermarketih, se da fino skuhati. Sploh pa – bolje dobro pripravljen korenček iz Mercatorja kot slabo skuhana fensi šmensi hrana.

4. Veliko muzike za malo denarja torej. In ko sva ravno pri muziki, bojda je v vaši kuhinji vsenavzoča. Ko ste pripravljali Blumenthalova umešana jajca, ste zavrteli Princeov Cream. Nicka Cava in Papa Won't Leave You, Henry ste prepevali ob gnetenju pice, Feel the Heat, komad Ronija Siza, pa ob pripravi brancina s skutnimi žličniki. Kakšno zvezo ima muzika s hrano?

Huh, precej: Cream je bil zato, ker so ta počasna jajca zelo kremasta, skoraj­da že kičasto gladka, smooth – isto kot komad, ne? Cavov komad je bil zato, ker je bila pica narejena na sinovo željo in sem se zanj res potrudil. Feel The Heat pa zato, ker mora brancinov filet res občutiti vročino, da je lepo hrustljav. Pa sva spet pri konceptih, hehe!

Pri kuhanju vedno poslušam muziko, ampak ne prenaglas, ker rad slišim, kako hrana cvrči, brbota. Če pa mesim kruh, dam naglas. Včasih je v kuhinji špilal radio, zdaj pa ozvočen ipod, kar na shufle ga dam, ker se mi zdi fajn, da ne vem, kateri komad bo naslednji. Soundtracki za jedi pa so prišli z blogom: všeč mi je bil koncept, da hrano povežem z muziko ... s feelingom.

5. Zvesti poslušalci Radia Študent (RŠ) vas poznajo kot petkovega Rhyme Kickerja. Ampak hip-hop, rap, to ni muzika vaše mladosti. Ste letnik 72 ...

Eden najslabših vinskih letnikov vseh časov ... in eden najboljših za ljudi, jasno. Seveda sem šel skozi vse faze muzike: Boney M in Srebrna krila kot mulc, Dire Straits in Bruce Springsteen v zgodnji puberteti. Kasneje so prišli še U2, Pixies, Police, Bauhaus, Jesus And Mary Chain in cel arsenal RŠ-eve eklektike: pank, metal, alterrok. In hip-hop: Public Enemy so me oborili s nogu in od takrat sem pečen: hip-hop, mi je super, ker se še vedno trudi, da ohranja sporočilo v muziki, močna in izdelana stališča, energijo, moč, pripadnost.

6. Kako to, da vztrajate na RŠ-u?

Ker je super: vsako leto spoznavam nove mlade ljudi, ki jim lahko pametujem, kako je bilo v starih časih. Pa nobene cenzure, omejitev, odprt eter, čisti medijski eksperiment, ventil, pa še tri evre neto na uro dobim, hehe. Malo gre tudi za payback: gotovo ne bi bil, kjer sem, če ne bi bilo Radia Študent.

7. In kaj je tisto, kar vas vleče k štedilniku?

Rad kuham, ne le za druge, tudi zase. Všeč mi je, da iz nič ustvariš nekaj. Vse delam from scratch, zato se tiramisuja ne bom lotil, dokler ne bom naštudiral, kako se naredijo lady fingersi. Delam svoje maslo, svoje nudle, svojo majonezo, svoj kruh, nikoli ga ne kupim v trgovini. Poleg tega je kuhanje odklop iz realnosti. Ko kuhaš, ne moreš razmišljati o jebi v službi, frkah, kreditih in ne vem še čem. Fokus je na šporhet.

8. Baje imate 50 in več kuharskih knjig. Je med njimi kaka kuharska biblija?

Seveda, biblij je več, biblija ni samo ena. Larousse gastronomique je biblija, izmed slovenskih pa Ivačič. Če hočeš skuhati joto, vampe ali pa pogledati, kako zadaviš goloba, je Ivačič pravi naslov. Malo sicer spremeniš, olajšaš, namesto masti dodaš olje, ne delaš prežganja ... Aja, pa Cucchiaio d'argento, Srebrna žlica, ki so jo po petdesetih letih obstoja v italijanščini končno prevedli v angleščino. Menda jo dobi vsaka italijanska nevestica za poročno darilo.

Komentarji