Alešem smo se pogovarjali tik po njegovi vrnitvi iz Hollywooda, kjer je bil na obisku pri našem šefu Hefu v Playboyevem dvorcu, razvpitem Mansionu.

1. Kako to, da so povabili ravno vas? Zaupajte nam, kaj si čez lužo mislijo o podalpski izdaji najbolj priljubljene moške revije na svetu?

Obisk je bil en sam velik uspeh, predvsem osebni, saj ni lahko priti skozi vrata gospodova na Beverly Hillsu, še zlasti pa zato, ker so me povabili zaradi mojega dela in zaslug pri naši ediciji v preteklih osmih letih. Ko so iz Chicaga poslali elektronsko sporočilo, je David Walker, uredniški direktor Playboy International Publishing Group, v njem napisal, da me je gospod Hugh M. Hefner povabil, ker spremlja moje delo in je nad kakovostjo mojih fotografij v slovenskem Playboyu navdušen. Ta mejl sem si spravil v arhiv.

Američani so ves čas mojega obiska hvalili našo malo edicijo, ki ima glede na naklado in število prebivalstva enega najboljših prodajnih rezultatov na svetu, pa tudi prizadevanja urednika Boruta Omerzela, ki je kot aktualni urednik Playboyu dal posebno noto plemenitosti in dodane vrednosti. Videlo se je, da njihove sladke besede niso samo prazno nakladanje, ampak iskren odraz tega, koliko se naša celotna ekipa trudi pri oblikovanju vsebine.

2. Niste bili povabljeni samo v Hefov dvorec, ampak tudi v hollywoodske studie, v katerih nastajajo najsočnejše fotografije Playboyevih deklet. Kako to počnejo Američani? Je kaj drugače kot pri nas?

Imel sem čast spoznati tako Arnyja Freytaga kot tudi Stephena Waydo, največji legendi med Playboyevimi fotografi. Drug drugega živa skoraj ne moreta videti. To me je spomnilo na domačo fotografsko sceno. Med njimi in nami ni bistvenih razlik, razen v produkciji, za katero je tam na voljo veliko več denarja pri sami postavitvi scen in ekipi. Za testne fotografije sta na voljo dva asistenta in neomejeno število luči.

Na Playboyu imajo svoj fundus, tako da veliko cunjic in dodatkov uporabijo kar iz njega. Arny, ki je pri Playboyu že 35 let, je potreboval dve dolgi leti, da je presedlal s filma na digitalno fotografijo. Zdaj uporablja staro Canonovo petko in 70–200-milimetrski teleobjektiv, fotografije in ostrino pa nadzoruje operater na računalniku. Duplerice se ne delajo več na velikansko mehovko formata osem krat deset, ampak za to najamejo digitalnega hasselblada z 39 megapiksli. Slikajo z najmanj tremi in največ petdesetimi studijskimi fleši, večinoma balcarji in profoto. Arny ima tudi svoje skrivno orožje, starega normana tri lite, ki golemu ženskemu telesu doda čudovit sij za tisti značilni Playboyev look. Tako je razjahan, da jim ga v studiu včasih tudi raznese ...

3. Kaj pa dekleta?

Med obiskom sem videl dve goli dekleti na dan testnih fotografij. Čista profesionalnost, predanost in želja po uspehu. Same so delale, kot da bi se že leta ukvarjale s tem, a povem vam, čisti naturščiki. Tukaj je razlika med našimi in ameriškimi puncami. Američanke se veliko bolj trudijo, kar se seveda na fotografijah pozna.

4. Za svoje fotografije golih deklet, ki jim dodajate komponente modne fotografije, dobivate predvsem pohvale. Se med opazovalci najde tudi kak oster nasprotnik vašega dela?

Najbolj cenim človeka, ki mi zna inteligentno utemeljiti, zakaj mu moja fotografija je ali ni všeč. Marsikdo se je šopiril in razlagal, kaj vse ni v redu, da slovenski fotografi ne znamo fotografirati, da nimamo pojma o svetlobi, kompoziciji in tako dalje, potem pa so te iste fotografije tujci pohvalili in celo kupovali! Dober primer je revija Emzin, ki ima vsako leto natečaj za fotografijo leta. Enkrat sem tja poslal svoje fotografije in jih niso uvrstili niti v ožji izbor, potem pa so te iste fotografije visele v eni najprominentnejših londonskih galerij. Filozofija je taka – tretjini ljudi je moje delo všeč, tretjina ga sovraži, tretjini pa se gladko malo fučka za vse.

5. Ampak kakšne kritike pa včasih vendarle zasledimo?

Slovenci nikoli ne bodo zadovoljni. Vedno je kaj narobe. Včasih jim je izraz dekleta preveč odtujen, včasih se premalo smeji, če pa ničesar ne najdejo na fotografiji sami, je takoj preveč poretuširana. Dajte no, same neumnosti. Naša produkcija je strogo profesionalna, imamo ene najboljših retušerjev v Sloveniji in dejansko dekleta z retušo samo oplemenitimo. Zelo malo je naravnih lepotic – na pamet mi pride le manekenka Natalija Osolnik, ki sem jo lahko posnel brez ličil na deževen dan sredi predmestja Seattla za prihajajočo reportažo o Ameriki in je bila še vedno videti fantastično –, ki bi bile popolne tudi brez mejkapa.

Zelo, zelo malo. Slovenci pa si na fotografijah očitno želijo le mladostne psevdoklone svojih mater, skupaj s polnimi oblinami in trajno, ki morajo za povrh izgledati čim bolj povprečno, kot Jožice in Micke iz sosednje ulice. In ko objavimo kakšno tako deklico, je spet vse narobe, ker ni dovolj erotična. Pred časom sem delal za štajersko produkcijo, kjer jim ni bilo pomembno nič drugega kot to, ali bo imelo dekle na fotografiji 'zize vun'. Popolnoma nič drugega. Potem so propadli.

6. Kako na vse skupaj gleda vaša žena?

Moja žena je najboljša žena na svetu. Ne vem, ali bi me katera druga znala tako popolno sprejeti, pa tudi tako razjeziti. Ona me razume – kar ni enostavno, verjemite –, in za to sem ji in ji bom večno hvaležen.

Komentarji